~10 RAZLOGOV, ZAKAJ GA SOVRAŽIM~

Danes je tak dan, da sem spet jokala. Jokala zaradi tega, ker sem se počutila tako nemočno, tako nesrečno, tako neljubljeno. In vsega je seveda kriv moj ljubi (če si sploh zasluži to besedo). Jaz res ne razumem teh tipov! Kako mi lahko reče, da me ima rad, če pa njegova dejanja kažejo nasprotno??? V petek, ko sem prišla domov iz Ljubljane, je bil on že na poti na razgovor za službo v Koper. Ok, to štekam. No, ma potem ne da bi on prišel domov, da bi se čim prej videla, ker se nisva cel tedn! Ne, on ti gre v Italijo, malo v šoping! In seveda se je tam zamotil in je bil že večer in sva se videla le za par minut, potem pa je moral iti spat, ker je delal že ob 5h zjutraj! Ok, ma sem se sprijaznila s tem! Potem je delal u soboto cel dan in zvečer, da greva na pijačko in mi prijavi, da je zmenjen za ven!!! Sem pa čisto znorela! Sem se drla kot zmešana in ga poskušala prepričat, da ne gre, ker se drugače ne bova nič videla, ker on dela zdaj po 12-14 ur! Ma tip ni dojel in sem ga na koncu v ku*** poslala in mu preden sem šla, brcnila v avto! Pa nisem drugače tako razbijaška :). No potem sem mu še ˝sočen˝ sms poslala, da je konec in da naj me nikdar več ne kliče in da mi je žal, da mu nisem avta razbila! Me ni klical, mi je pa pisal sms-e. Res iznajdljivo! Pisal mi je seveda ful lepe sms-e in mi pihal na dušo. Včeraj sem bila na sprehodu s kolegico, ki ima malo dojenčico (tisto, kateri sem posvetila post enkrat januarja) in sem seveda jaz vozila voziček. In moj dragi seveda takoj vse izve in mi je pisal, da čuje, da sem mamica, da furam voziček, da bom najlepša mamica in da bo ful lepo živet z mano, da si misli, da bova ful srečna, itd., itd. Seveda sem mu trmarila nazaj in ga ˝zabijala˝ in se smilila sama sebi. No, danes sva se potem videla za nekaj minut preden je šel delat in sem mu spet poskušala dopovedati, kaj me moti, ma on trmari po svoje. No, moram priznat, da mi ga je bilo kljub vsemu lepo videt. Joj, kaj dela ta ljubezen! Včasih se mi zdi, da bi lahko po meni hodil, pa bi mu vse odpustila! Res sem šibka, kar se ljubezni tiče! In se včasih jezim sama nase zaradi tega!!! Ker drugače se imam za močno osebo...
No in ko mi je tako hudo, se spomnem na romantično komedijo 10 razlogov zakaj te sovražim... Pa bom zdaj napisala, zakaj vse ga znam ˝sovražit˝ :):
1. Ker mu povem kaj me moti, pa vseeno to še ponavlja in ponavlja...
2. Ker je pravi zaspanec in bi najraje prespal življenje in se tudi na račun tega kdaj manj vidiva. Ali pa ko sva na morju in ga morm zvabit s postelje z zajtrkom, ker drugače ne bi videla plaže (še najbolje je, če imava polpenzion in more vstat, če hoče jest :)) ).
3. Ker vedno reče, kar mu pade na pamet in mi s tem kdaj naredi sramoto.
4. Ker vedno misli, da je najbolj pameten na svetu, grrr (kako, če sem pa jaz haha :) ).
5. Ker vozi prehitro ali pa prepočasi (čeprav se popravlja v zadnjem času, tok tok).
6. Ker zalo rad zamuja in je prava ˝prtula˝.
7. Ker zna bit zelo naporen včasih.
8. Ker je včasih pravi mali razvajenec.
9. Ker prehitro vzkipi, potem mu je pa žal (namesto, da bi malo premislil prej).
10. Ker je zadosti pameten, pa tega nič ne izkoristi.

Pa še ena najina slikica(iz Tunizije), ko ga nism ˝sovražila˝ :) in v upanju, da bova čim prej spet ok...

~ TUDI ˝POPOLNI˝ SO NEPOPOLNI...~

Ja, ja, tudi bogati in slavni in od vseh strani občudovani ljudje ne morejo uiti silam narave, kar pomeni, da imajo tudi oni (kljub vsem trenerjem, svetovalcem, stilistom, vizažistom, frizerjem, plastičnim kirurgom ...), tako kot vsi navadni smrtniki, celulit, mozoljčke, podočnjake, včasih slabo frizuro, občasno grozen make-up, odvečne kilograme in ˝šlaufke˝ ali pa so preveč shirani. Aja, pa ne boste verjeli, tudi starajo se! ;)
Občasno dobim na mail tudi kakšno njihovo nepopolno fotografijo in takrat se počutim bolje, pa naj to zveni še tako bedno. Zakaj? Zato, ker mediji večinoma objavljajo njihove ˝popolne˝ fotografije in potem tudi mene obsede ta ˝popolnost˝. Tudi jaz bi bila rada tako lepa, brez pomarančaste kože, brez podočnjakov, vedno brezhibno urejena, čeprav je vse to v bistvu nerealno. In zakaj si potem to želimo? Zato, ker se že od malih nog srečujemo le s takšnimi fotografijami, ki so računalniško obdelane, retuširane, skratka popolne. In pozabimo, da taka popolnost sploh ne obstaja, ampak je le produkt računalniških programov za fotomontažo! Mislim, da bi morali vsi mediji začeti objavljati tudi realne fotografije in prva kozmetična hiša, ki je naredila velik korak je bila seveda Dove! V upanju, da se ji bodo pridružile tudi druge korporacije in mediji in bo tako manj zakompleksanih, bulimičnih in anoreksičnih deklet in fantov, ˝limam˝ naslednje fotografije:

Britney Spears: z in brez celulita

Tara Reid: z naravnim in retuširanim trebuščkom

Eva Langoria- popolnoma naravna in popolno naličena

Sharon Stone- popolna polt in malo manj popolna polt




















Pierce Brosnan- mlad in malo starejši




























Dove in njihova kampanja resnične lepote

~ŽIVETI KOT BREZDOMEC~

Kot vedno, sem tudi tokratno idejo za pisanje bloga, dobila čisto spontano, brez da bi vedela, da bom kdaj pisala o tem. V petek sem šla, po dolgem času, na glavno železniško postajo v Ljubljani. Ker sem v četrtek zvečer še delala, sem bila prisiljena iti domov spet v petek, le da je bil ta petek nekaj posebnega. Bil je petek, 8.februarja, datum, ki ga Slovenci poznamo kot slovenski kulturni praznik, praznik, ko se spomnemo na Franceta Prešerna, našega največjega pesnika. No in ker je bil ta petek dela prost dan (no vsaj za večino delavcev), so tudi vlaki vozili po prazničnem voznem redu, kar pomeni, da sem morala na IC (Inter City) vlak, ki pa pelje le iz glavne železniške postaje (drugače grem na vlak na postaji Tivoli). No in ko sem prišla na železniško postajo, sem šla kupit karto za vlak in prva stvar, ki sem jo opazila (pa tudi slišala) so bili brezdomci, ki so ležali po tleh in spali. Bili so trije: 2 moška in ena ženska, ki je tako na glas smrčala, da se tega žalostnega prizora res ni dalo spregledati. In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi potem o tem razmišljala še zelo dolgo časa. In zato sem se tudi odločila, da o tej tematiki napišem nekaj besed tudi na svojem blogu.
Vem, da je bilo o brezdomcih povedanega že veliko, toda meni se zdi, da še vedno premalo in da ima večina ljudi tudi napačno mnenje o brezdomcih. Večina ljudi reče le: ˝Ja zakaj pa ne grejo delat? Zakaj pa si kupujejo alkohol, če še za kruh nimajo?˝ Toda situacija ni tako enostavna. Vsi dobro vemo, da je službo kar težko najti, kako jo naj torej najde nekdo, ki nima urejenega niti stalnega bivališča, ki nima niti svojega bančnega računa??? In alkohol... vem, da se rešitve ne najde v alkoholu, toda vsi vemo, da alkohol greje in da nam pomaga pozabiti (vsaj začasno) skrbi, tako da mislim, da res nismo na mestu, da sodimo. Navsezadnje smo Slovenci znani kot veliki pivci in verjetno niso brezdomci tisti, ki pretirano višajo kritično številko alkoholikov v Sloveniji.
In kako je biti brezdomec? Si kdaj zastavite to vprašanje? No, jaz sem si ga. Si predstavljate kako bi bilo živeti brez strehe nad glavo, kako bi bilo ne vedeti kje boš zvečer zaspal, ne vedeti kaj in če boš jedel? In kako je biti odvisen od dobrote drugih ljudi, kako je biti odvisen od vremena? Mislim, da so to zelo težke stvari. In najhujše je, da veliko brezdomcev ni samih krivih, da so se znašli na cesti, ampak so imeli veliko nesrečo v življenju.
Lep primer slednjega je Marko Kepa, brezdomec, ki je svojo zgodbo zaupal bralcem časopisa brezdomcev z naslovom Kralji ulice (vir: Kralji ulice, marec 2006):

Bil sem mlad fant vesel in rad sem lepe pesmi pel..., vendar v življenju ni vedno tako, kot si človek želi. Moja zgodba o tem, kako sem končal na ulici, se bo zdela večini ljudi precej podobna ostalim zgodbam ljudi, ki so končali na robu družbe, zato jo preberite in presodite, ali je temu tako. Ne iščem sočutja ali lažnega pomilovanja, lahko pa se marsikdo iz moje zgodbe marsičesa nauči. Že moje otroštvo ni bilo posejano z rožicami, kot je bilo večini mojim sovrstnikom, ki so brezskrbno tekali za žogo in užili vse radosti otroštva ter se vrnili zvečer v zavetje družine, kjer jih je čakala topla postelja. Do šestega leta starosti, ko mi je umrla stara mama, sem živel pri njej in užil vsaj nekaj radosti otroštva, za katerega sem bil kasneje prikrajšan. Čeprav me je imela mama zelo rada, si me ni mogla privoščiti in me je dala po smrti stare mame v rejništvo. Čeprav mi, razen starševske ljubezni, ni nič manjkalo in sem se z rejniki dobro razumel, se je tudi to končalo, ko sem končal osnovno šolo. Pri 17-ih letih, ko večina fantov že teka za puncami in uživa v vseh radostih mladostne razposajenosti, se je začela moja življenjska pot, po kateri hodim še danes. Namesto da bi hodil v šolo, sem moral skrbeti za lastno preživetje. Zaposlil sem se na farmi, kjer so me izkoriščali dan in noč. Najtežje delo so naprtili meni, na koncu pa vseeno ni bilo dobro opravljeno. Za vse‚ kar je bilo narobe, sem bil vedno kriv jaz. Plača, ki sem jo dobil na koncu meseca, ni bila niti tolikšna, da bi si kot mlad fant lahko privoščil kakšen priboljšek vsaj enkrat na mesec. Po pol leta službovanja na farmi, kjer sem noč in dan smrdel po živini, sem si poiskal drugo službo, in to v tovarni. Začutil sem veliko olajšanje. Razlika je bila kot dan in noč. Delal sem v izmenah, vendar samo po osem ur v primerjavi s farmo, kjer ni bilo nobenega urnika in sem moral biti vedno na razpolago. Ko sem končal službo, sem imel čas zase in za svoje potrebe. Stanoval sem v samskem domu, kjer mi tudi ni nič manjkalo. Tukaj sem bil zaposlen približno tri leta, ker pa sem bil bolj ambiciozen, sem iskal še boljšo priložnost za delo. Ker imam dokončano samo osnovno šolo, sem se zavedal, da me boljša služba ne čaka nikjer. Vendar pa se v življenju včasih obrne tudi na boljše in to v trenutku, ko človek tega ne pričakuje. Tako me je sreča še enkrat obiskala. Prijatelj mi je našel službo, ki je bila boljša od prejšnje. Prvič v življenju sem bil gospodar nad svojim življenjem. Imel sem plačo, s katero sem bil zadovoljen in lahko sem si privoščil malo več kot le eno pizzo na mesec, pa še kaj mi je ostalo. Tam sem ostal šest let in verjetno bi bil še sedaj tam, če ne bi bila človeška zloba, ki je tako značilna prav za Slovenijo in večino njenih prebivalcev, močnejša od dobrote, solidarnosti in pomoči sočloveku, ki jo kronično primanjkuje, še posebno odkar je naša preljuba Slovenija samostojna. Nekega dne, ko sem bil na malici s sodelavci in smo si privoščili po obilnem obroku eno pivo, nas je videl naš sodelavec in zatožil šefom. Tako smo zaradi 1 steklenice hmeljevega soka vsi ostali brez službe. Ker je bila služba vezana tudi na stanovanje (stanoval sem v samskem domu), sem ostal tudi brez tega. Tako sem se prvič v življenju znašel na ulici brez vsega— brez denarja, stanovanja in brez dela. Ker si nisem znal drugače pomagati, sem začel živeti tako, kot živijo ostali brezdomci (klošarji) — začel sem beračiti in prosjačiti za denar, da sem si lahko kupil kakšen sendvič, cigarete, pa tudi pijačo. Po dveh letih takega življenja me je prijatelj vzel k sebi v stanovanje. Tam sem bil približno tri leta, kjer sem za protiuslugo opravljal razna hišna dela. Naslednjih šest let sem delal na neki kmetiji razna priložnostna dela ZASTONJ oz. za golaž, vampe, itd... Vse, kar so naredili zame na tej kmetiji, je bilo to, da so me zdravstveno zavarovali in mi zagotovili uradno prebivališče. Od takrat naprej sem na ulici in tu kraljujem po cele dneve v upanju, da si bom še kdaj našel službo, ustvaril družino in prišel do strehe nad glavo, od koder me ne bo mogel vreči na cesto nihče. Službo si iščem že kar nekaj časa, pa tudi na Zavod za zaposlovanje se javljam vsake tri mesece in upam, da bo še kdaj posijal kakšen žarek sreče, ki bo v celoti spremenil potek mojega življenja. Sedaj preživljam noči v Zavetišču za brezdomce na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je poskrbljeno za toplo posteljo, obleko, obutev in hrano, in kjer nam uslužbenci zavetišča nudijo res vse tisto, kar nujno potrebujemo za preživetje, če se seveda držimo pravil, ki so predpisana za normalno delovanje vsake take ustanove. Upam, da niste imeli take življenjske poti kot jaz in da nikoli ne boste šli ali se znašli na poti, kakršna je moja. Želim si, da ne bi gledali na nas brezdomce kot na izmečke na robu prepada družbe, ampak na ljudi, ki se mogoče v življenju niso znašli najbolje ali pa jih je usoda pripeljala v situacijo, kakršna je. Skratka, smo ljudje, ki smo potrebni pomoči, da se izkopljemo iz bede, ne pa usmiljenja ali celo preziranja in zaničevanja. Zato— pomagajte nam!

To je le ena izmed zgodb, ki jih pišejo in so jih napisali brezdomci v svojem časopisu, kjer imajo končno možnost, da povejo kako in zakaj so pristali na cesti, da izlijejo svoja čustva na papir in mogočejo celo najdejo dobro dušo, ki jim bo zmožna pomagati. Upam, da je ta življenjska pripoved komu odprla oči oziroma se bo začel, s pomočjo te zgodbe, zavedati, da situacija tudi kar se tiče brezdomcev ni vedno črno- bela. In če vas sredi mesta ustavi simpatičen brezdomec, ki vam ponuja časopis Kralji ulice, ga le kupite, saj se notri najdejo zanimive zgodbe, ki jih ni mogoče prebrati skorajda nikjer (pa še njemu boste pomagali, saj dobi polovico denarja od prodaje). Za več zgodb pa lahko kliknete tudi na stran časopisa: http://www.kraljiulice.org/. Pa še en optimističen citat za konec (vir: Kralji ulice, januar 2007):

Vse se enkrat začne, vse se enkrat konča. Kot se bo moja beda, upam, čim prej končala in bom končno normalno zaživel. Ker tkole mi res ne gre več živet in trpet. Moram ven iz tega začaranega kroga, ki se skoz, sam vedno hitreje, vrti. Moram teli bedi narest konec enkrat za vse veke vekov konec. Počasi mi že dopizduje, sam še tista kaplja čez rob mojih živcev, pa se bom rešil tega pogubnega prekletstva. Pol pa bom lepo normalno zaživel, dobesedno zaživel, kot da bi se ponovno rodil. To bo veselje v moji sedaj žalostni glavi. To bo iskreno veselje in komaj čakam, da nastopi ta dan. Dan, ko bom očiščen in rešen. Vse se da, če se hoče. (Damjan Bitenc)

Pa še en vic (vir: Kralji ulice, junij 2005), saj bi bil greh, da ga ne prilepim sem, saj kaže na to, da brezdomci kljub svoji težki situaciji ne ostanejo brez humorja:

Dva klošarja, Jure in Bogdan, sedita v parku na klopici in sanjarita:
Jure Bogdanu: ‘Ti, kaj bi naredil z denarjem, če bi zadel na loteriji glavni dobitek?’
Bogdan po krajšem premisleku: ‘Ej … vse klopce po Ljubljani bi dal oblazinit!’