~STRATEGIJE UBIJANJA... ŽUŽELK!!!~

Ja, je prišel tak čas, ko so se žužki odločili, da bodo še bolj ponoreli kot norijo že celo leto. Naj še enkrat povem, da so mi žuželke od vseh živali še najmanj ljube (ok, še črvi so jim konkurenca) in ko zagledam kakšnega od teh stvorov, me začne vse srbeti in imam občutek, da mi že kje kaj leze. Kar se tiče njihovega odstranjevanja pa moram povedati, da se še sama sebi čudim, kako sem iznajdljiva. Tukaj vam predstavljam nekaj mojih posebnih metod :))):

1. Danes sem zagledala grdega pajkca na omarici v kopalnici. In seveda sem se takoj domislila, kako se ga bom rešila, brez dotikanja seveda :). Sem vzela zamašek dol s pene za britje in noter natočila vodo in pljusk zalila pajka :))). Seveda sem ga potem mogla še najti, ker ga je nekam odplavilo. Po nekaj sekundnem iskanju sem ga našla na robu lijaka in ga z neko krtačko porinla noter in spustila vodo. Adijo gnujsek :))).

2. Potem sem šla v svojo sobo in glej ga zlomka (a niso fajn slovenske kao kletvice hahaha), zagledam še enega grduna pod mojo mizo na steni. In ker je bil predaleč, da bi ga poteptala in ker mi je grozila možnost, da mi zleze med prstke, sem ukrepala drugače. Sem vzela lak za lase in ga pošpricala in mu tako uredila pričesko :))). Potem sem šla po wc papir, ga vrgla nanj in z japonko povlekla izpod mize. Z grozo sem potem tisti papir hitro odnesla v wc školjo in adijooo še en fuj fej grdun! :)

No to sta bili današnji uspešnji strategiji ubijanja golazni. Seveda pa včasih ne vem, kako bi se jih rešila. Najhujše je, če je pajek velik in je na stropu in si seveda ne upam nič, ker se bojim, da mi pade na glavo, kar bi zame pomenilo travme do konca življenja. No v takšnih primerih, pokličem koga iz moje družinice, da me reši :). Vem, da se zelo smešno sliši, da se nekateri bojimo teh toliko majhnih, nedolžnih bitij, toda jaz si res ne morem pomagati, ker se mi res gabijo. Če ima torej kdo še kakšno zanimivo strategijo, naj mi jo napiše :))).

~SLOVO :( ~

Današnjo objavo sem se odločila napisati, ker je mojemu ljubemu danes umrla stara mama. Res, da je imela že čez 80 let in da ji je delalo le še nekaj procentov srca, ampak slovo od bližnjega je vedno težko. Jaz je nisem poznala, videla sem jo le nekajkrat, toda vseeno mi je po licih steklo nekaj solz, ko sem slišala, da je ni več. Še posebno mi je hudo, ker vem, da je zelo hudo mami od mojega fanta, saj je bila nanjo zelo navezana. In vem, da bom pretočila še nekaj solz, ko bom dajala sožalje, saj jaz jokam tudi, ko vidim, da je drugim hudo in da trpijo.
S smrtjo se na srečo nisem velikokrat srečala, bila sem na pogrebih več ali manj starih ljudi in upam, da bo tako tudi ostalo. Toda smrt je v moji glavi prisotna nonstop, za moje pojme že pretirano. Vedno me je namreč na smrt strah (to besedno zvezo sem namerno uporabila) za vse, ki jih imam rada. Bojim se predvsem za fanta, ki se veliko vozi z avtom in vsi vemo, da ceste rade jemljejo življenja, ne glede na starost, krivdo, pazljivost, itd. In zato vedno trepetam in molim in prosim, da me pokliče, ko pride na cilj. Prav tako me je strah za starše, brata, kolegice, toda najbolj se bojim za fanta, to pa za to, ker sva nonstop na vezi in točno vem, kdaj se kje vozi. Še bolj me je strah, ker njega ni in včasih misli, da je nesmrten in premalo pazi na cesti in velikokrat tudi prehitro vozi. Zato Bogec moj: Prosim, res pazi na vse, ki jih imam rada! (V svojih molitvah vedno dodam, da naj pazi tudi na vse tiste, ki jih imam malo manj rada ;).)
Rekla sem, da sem bila večinoma na pogrebih starejših ljudi. No, eden je bil izjema. Pred približno devetimi leti (joj, a je že toliko?!) je umrla znanka, punca istega letnika rojstva kot jaz. Imela je levkemijo in to pri rosnih petnajstih :(. In niso ji mogli več pomagati. Na pogrebu je bilo ogromno mladih in vsi smo točili debele solze in se kar nismo mogli potolažiti, da umirajo tudi tako mladi ljudje. In potem smo šli v 1. letnik gimnazije in so jo po pomoti poklicali pri telovadbi in nastala je mučna tišina. Punca se je namreč vpisala v gimnazijo, ampak so jo očitno pozabili izpisati iz vseh obrazcev. Tega ne bom nikoli pozabila... Tudi dne, ko sem jo zadnjič videla, brez las, ampak nasmejano, ne bom pozabila. Ja težke so te stvari...
Glede slovesa od tega sveta, se vedno sprašujem, kako je tam... na drugem svetu. Je lepo? Je lepše kot tukaj? Je tam res raj ali pekel ali vice? Ali pa se mogoče res vrnemo nazaj na ta svet? So ljudje tam srečni, lažji, brez skrbi? Grejo res skozi tunel svetlobe tja (primer na zgornji sliki)? Nas vidijo od tam? Se bomo še kdaj srečali? Ja, mnogo vprašanj se mi pojavlja, toda vprašanje ˝Ali je sploh kakšno življenje po življenju?˝ je zame skoraj retorično in moj odgovor nanj je ˝ja˝. Nočem namreč verjeti, da se vse konča tukaj. In mislim, da je prav tako, saj je lažje živeti z neko vero v posmrtno življenje...
Pa še en pozdrav življenju: Uživajmo, dokler traja! ;)

P.s.: Kot nalašč je zdaj na radiu pesem od Magnifica z besedilom: In ko enkrat bom umrl in ti boš daleč proč, ne mi sveč prižigat, spomni se na Božično noč :))).

~NADALJEVANKA, KI JE SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE~

Vem, da naslov zveni zelo usodno, ampak res se je to zgodilo :). No, pa naj razložim, zakaj je nadaljevanka Sous le soleil (za tiste, ki ne znate francosko... to pomeni Pod soncem) spremenila in zaznamovala moje življenje... V osnovni šoli sem namreč gledala to francosko nadaljevanko na Sloveniji 2 (v slovenščini so jo poimenovali Saint Tropez, ker se vse dogaja v tem lepem, francoskem, obmorskem mestecu na Azurni obali) in sem bila čisto navdušena nad njo. Tako sem vsak dan sedela pred televizijo in ob gledanju čutila in doživljala ljubezen, žalost, veselje, solze, skratka vse lepe in grde trenutke teh lepih, simpatičnih, mladih ljudi (no nekateri so bili tudi hudobni in zato manj lepi :) ). Z glavnimi junakinjami sem se poenotila, si želela biti tako lepa, zaljubljena, srečna, itd. :). No in seveda je navdušenje nad nadaljevanko prineslo tudi navdušenje nad francoskim jezikom. In ker sem se vpisala na gimnazijo, je bila ena od možnosti za drugi tuji jezik... francoščina! In seveda sem se odločila zanjo :). Ok, do sem ta nadaljevanka ni še tako usodno posegla v moje življenje, toda to se je zgodilo že 4 leta pozneje, ko sem morala izpolniti vpisnico za študij... Na vsa tri mesta sem namreč napisala francoščino. In bila seveda sprejeta, saj omejitve ni bilo ;). Torej, da povzamem. Če ne bi bilo nadaljevanke Sous le soleil, se jaz najverjetnje ne bi odločila za drugi tuji jezik na gimnaziji izbrati francoščino in posledično je ne bi šla tudi študirati. Sedaj pa sem s tem jezikom povezana za celo življenje, saj bo skoraj 100% francoščina del mojega poklica (če bo vse po sreči, bom ˝mulce˝ morila z njo :) ). No pa naj sedaj kdo reče, da TV ne vpliva na življenja ljudi?! :)))
In zdaj se na vsak način hočem dokopati do te nadaljevanke, da obudim spomine iz otroštva! Še bolj pa me je zamikalo, ko sem ugotovila, da se nadaljevanka snema že od leta 1996 in se danes, leta 2008, še vedno snema in posnetih je že 13 sezon!!! Rada bi videla vse dele, rada bi videla, kako so se spremenili moji igralci, kaj se jim dogaja?! A je težko, saj nikjer ne najdem teh epizod :(((. Tako da če kdo kaj ve, če ima kdo kakšno idejo, kje to dobiti, naj mi javi, ker si res želim imeti celotno zbirko, saj je le-ta kriva za mojo poklicno izbiro ;). V najslabšem primeru, bom poskušala zvohljati, kje se te DVD-je kupi v Franciji in jih tam kupila letos, saj grem na kar dva ˝obiska˝ v Francijo in eden od teh ˝obiskov˝, je izmenjava, ki bo trajala cele 4 mesece... Bila bom pa zelo blizu prizorišča snemanja, v Toulonu, tako da naj me vrag, če tega ne dobim :).

Sedaj pa še posnetek pesmi, ki mi je tako zelooooooo všeč in me spomni na tiste čase...

~BREZ VODE MI ŽIVETI NI...~

Ne vem, kako je z drugimi, ampak jaz sem malo obsedena z vodo. Vedno moram imeti pri sebi plastenko vode, drugače se ne počutim dobro. Vse se je začelo, ko sem hotela iti kakšno ˝kilco˝ dol in sem se odločila, da bom začela piti le vodo. To se je zgodilo že kar nekaj let nazaj in od takrat si ne predstavljam več življenja brez te, za življenje tako potrebne, tekočine. Najraje namreč pijem vodo (me najbolj odžeja) in povsod s sabo prenašam plastenko. Mama se mi seveda smeje, ko zjutraj, navsezgodaj (natančneje ob 6.30) na vlaku že ˝cuckam˝ svojo vodico :). S sabo jo nosim na vlak, na fax, v šoping, itd. Velikokrat namreč hitim in potem mi vedno zakuha in če ne bi imela vode pri sebi, bi pregorela. Najhujše mi je bilo, ko sva šla lani s fantom v Tunizijo z letalom in so uvedli tisti zakon, da ne smeš s sabo na letalo vzeti tekočine, niti vode! Joj, sem bila jezna! Pa ne morem iti v Afriko brez vode noooooo!!!! Grrr... No in ravno danes sem razmišljala, kako more biti ljudem, ki živijo v deželah, kjer iz pip ne teče pitna voda! Meni bi bilo to grozno! Za vsak požirek vode bi morala v trgovino! Si ne predstavljam! Sama namreč prihajam iz kraja, ki slovi po zelo dobri vodi. In tako so moje ˝flajške˝ vedno polne dobre, mrzle vode! No, tudi v Ljubljani je voda dovolj dobra, da jo lahko veselo tankam :).
Seveda pa si občasno privoščim tudi različne kupljene vode. Zadnje čase si najraje kupim Dano, všeč pa so mi vsi okusi (hruška, jabolko, pomaranča, granatno jabolko). Seveda so mi všeč tudi vode znamke Zala, ampak ker sem slišala, da niso najbolj zdrave, se jih malo izogibam. Občasno si kupim tudi Oazo, čeprav mi ni ravno najljubša.
Voda pa je pri meni nepogrešljiva tudi kar se tiče osebne higiene in sproščanja. Dan namreč vedno končam s tuširanjem z vrelo vodo, ki ima že skoraj učinek savne :), zraven pa razmišljam o dogodkih dneva. Kaj je lepšega? :)
Ja, ja, kaj bi brez vode??? Strah me je dneva, ko/če bomo ostali brez nje... Zdi se mi namreč, da premalo pazimo na to naše naravno bogastvo. Toda še vedno poskušam ostati optimistična. Upam namreč, da bom lahko vedno le odprla pipo in že bo pritekla moja ljuba vodica :).

~ PREVOZNA SREDSTVA~

V daljni preteklosti so se ljudje zanašali le na svoje nožice :), danes pa imamo na razpolago kar nekaj prevoznih sredstev, zato sem se odločila, da jim namenim eno svojo objavo. Pa naj vam povem, kakšen odnos imam jaz do njih, katera so mi najljubša, katerih ne maram, katera najpogosteje uporabljam, itd.
Prevozno sredstvo številka 1: VLAK
Ja, vlakec je eno izmed mojih najljubših prevoznih sredstev, če ne že kar najljubše (če tega še niste ugotovili iz mojih prejšnjih postov :)). Zakaj? Zato, ker se na njem počutim varno (to je najmočnejši razlog), ker lahko opazujem ljudi, ker mi na njem ne dela slabo, ker lahko berem, se učim, poslušam muziko, telefoniram in nenazadnje, ker moja mama dela v tej firmi :)). Vlak uporabljam dvakrat na teden, za v Ljubljano in za domov in to prav takšnega kot je tukaj na slikici.
In slabe lastnosti? Ni ravno hiter, če je gužva, moraš stati (grrr, tega ne maram, še posebno, če sem opremljena z rucakom, prenosnikom in torbico, pa po možnosti še z dežnikom!) in ne pripelje te točno iz točke A v točko B. Ampak še vedno vlakec obožujem, ker me je na njem res najmanj strah, saj iztiritev ni ravno pogosta ;).

Prevozno sredstvo številka 2: AVTO















Avto je na mojem spisku priljubljenosti na zadnjem mestu. Presenetljivo? Zame ne. Čeprav so mi avti všeč, so najbolj priročni, te pripeljejo skoraj direktno pred televizijo, so najpogosteje rabljeno prevozno sredstvo, so hitri, pa jih ne maram ravno najbolj, saj v njih vsak dan umre ogromno število ljudi :(. Zame je to prevozno sredstvo zato najmanj varno in mi povzroča največ skrbi. Vedno me je namreč strah za moje bližnje, ki so na cesti in včasih že kar pretiravam in paničarim in zahtevam, da se mi vsi javljajo, ko pridejo do cilja. Če bi bilo po moje, bi avtomobile kar ukinila ali pa bi vsaj uvedla avtomobile, ki sami vozijo in to po predpisih, torej ne bi bili odvisni od človeškega faktorja. Domov bi prevažali vse ljudi, ne glede na alkohol v krvi, ne glede na invalidnost, itd. A ne bi bilo fajn, da bi samo vpisali ulico in kraj in bi nas že pripeljal domov brez najmanjšega tveganja? Joj, jaz že nestrpno čakam na tale izum :).

Prevozno sredstvo številka 3: AVTOBUS


Avtobus mi je srednje ljub. Ko sem bila majhna, sem sovražila izlete z avtobusom, saj mi je bilo vedno slabo gor in sem morala vedno iti sedeti čisto spredaj. Danes me avtobus spomne na kakšen izlet, saj ga večinoma uporabljam za potovanja (če se že ne gre z letalom). Nazadnje sem bila z avtobusom v Pragi, še prej pa me je pripeljal do Pariza. Drugače mi daljši prevozi z avtobusom niso ravno všeč, saj znajo biti zelo neudobni, še posebno, če moraš še spati na njem. Tudi branje na njem zame odpade, saj se zna zgoditi, da mi pride slabo, tako da raje gledam televizijo :).

Prevozno sredstvo številka 4: LETALO
Ooo, letalo mi je tudi zelo všeč :). Seveda me spomne na potovanja, ki jih obožujem. Z njim sem se prvič peljala iz Pariza domov, potem v Grčijo in nazaj in lani na Djerbo in nazaj. Seveda me je vedno malo strah, ampak se splača potrpeti, saj te zelo hitro pripelje do željenega cilja :). Možnost strmoglavljenja seveda obstaja in takrat ponavadi ni preživelih, ampak jaz se sklicujem na usodo in kar nekako pozabim na ta strah. No, saj če bi že padli, bi pa sigurno na Skrivnostni otok ;).
Všeč mi je tudi obrok na letalu :) in pogled skozi okno, še posebej, če pod sabo vidiš morje al pa kakšno plažo :).

Prevozno sredstvo številka 5: LADJA
Na ladjo sem skoraj pozabila, saj jaz to prevozno sredstvo zelo zelo redko uporabljam oziroma ga uporabljam bolj na kratke razdalje, npr. kakšno ladijco do Benetk ali pa kakšen trajekt do otoka. Kot prevozno sredstvo na dolge razdalje se mi ne zdi ravno idealno, saj prevoz poteka zelo počasi, pa še kakšno morsko bolezen lahko stakneš. Torej priporočam za turistične oglede ali pa na krajše razdalje, drugače pa niti ne. No, kakšnega jadranja na bogati jadrnici ali pa jahti se ne bi branila no ;).


Prevozno sredstvo številka 6: KOLO

















Kolesa pa jaz žal ne uporabljam veliko, čeprav ga ne bi bilo slabo imeti v Ljubljani, saj te lahko zelo hitro pripelje na cilj, pa še telovadiš obenem. Ampak jaz raje moje kolesce šparam v kleti, da mi ga kakšna baraba ne ukrade v naši prestolnici :).
Predstavlja mi bolj sredstvo za športanje kot pa kaj drugega in moje svetlobo zagleda šele spomladi :).
No, mislim, da bo to to. Seveda obstajajo še druga prevozna sredstva (motor, skiro, rolerji, podmornica, raketa haha :) ), ampak jih jaz ne uporabljam, tako da ne bom pametnjačila o njih ;). Mislim pa, da bo v prihodnosti vedno več možosti in vedno hitreje bomo prišli na cilj. Popularna bo postala tudi raketa, pa verjetno spet hitri vlaki (TGV), pa konkordi, ki so že nekaj časa ukinjeni. Upam pa, da bodo nova prevozna sredstva še bolj varna, še posebno si želim neko nadomestitev za avte ali pa vsaj povečano varnost, saj mislim, da bodo tako marsikomu prihranjeni živci... Drugače pa: Počasi se daleč pride, zato jaz zelo rada uporabljam svoje nogice za po mestu :).

~ BIG BROTHER VAS GLEDAAAAAAA~

Končno sem ga spet dočakala... njegaaaa... ta velikegaaaa... BIG BROTHER-jaaa! Jeeeeee :).
Ok, tudi če je bil ta uvodni stavek bolj podoben vriskanju in piskanju voditeljice našega slovenskega Velikega Brata, Nine Osenar, moram priznati in z veseljem priznavam: Obožujem šov Big Brother!!! In ko se začne, vedno skoraj enako piskam in vriskam in skačem od veselja in radovednosti kot Nina Osenar. Ja, ja, kar ubijte me sedaj vi, vi, ki ga ne gledate, vi, ki ga sovražite, vi, ki mislite, da je ta šov samo za bedake prve klase, ki nimajo kaj drugega za delati in zato gledajo to sranje!!! Lahko me tudi poskušate prepričati, da je to najbolj beden šov vseh časov, da so noter sami debili, da je vse preveč primitivno in podvrženo seksu, da je voditeljica piskajoča, odvratna, samovšečna, kurasta in da že zaradi nje ne smem gledati te oddaje. In če vam ne uspe z besedami, me lahko tudi mučite hehe :), ampak ne boste spremenili mojega mišljenja, ker jaz OBOŽUJEM resničnostne šove in konec in pika. Mogoče me boste potem obtoževali, da sem potem očitna voajerka, da uživam gledati kako ljudje seksajo, kakajo, se prepirajo, jejo, jokajo in se smejejo in nič nimam proti vašim obtožbam. Takšna pač sem. Mogoče me pa kot bodočo sociologinjo kulture zanima dogajanje v resničnostnih šovih tudi z drugih vidikov in ne le s prvotnega vidika. Mogoče vidim v tej oddaji tudi odraz današnje družbe in še mnogo več in zato z zanimanjem spremljam vse to dogajanje. Kaj boste pa rekli na to, vi intelektualci, ki tega ne gledate, potem pa vseeno o tej oddaji veste več kot najzvestejši oboževalec? Ena takšnih intelektualk je tudi Jerca Legan, antropologinja. Ona je (že nekaj časa nazaj) obtožila vse gledalce resničnostnih oddaj, da spremljajo te oddaje zato, ker v življenju nimajo kaj drugega početi in da so ti ljudje večinoma nižjega sloja. Intelektualcem in nasploh ljudjem višjega sloja naj bi bilo namreč pod častjo gledati takšne primitivne oddaje, saj imajo bolj pomembne stvari za delati ali pa gledati. Pa ja!!! Očitno oni ne seksajo, ne hodijo na wc in niso v življenju pogledali še enega porniča, saj je tudi to izguba časa in preveč primitivno! No, kakorkoli, z njenimi besedami se absolutno ne strinjam! Poznam namreč ljudi vseh slojev in nazivov, ki spremljajo resničnostne šove. Eni jih pač gledajo zato, da lahko skritizirajo vsakega tekmovalca, drugi zato, da se sprostijo in razvedrijo, tretji iščejo v oddajah psihološke, sociološke, antropološke, biološke, vidike, itd. Vsak po svoje pač... in prav je tako!
No, za konec pa še en pozdrav: Pazite, kaj sanjate, kajti Big Brother vas gledaaaaaaaa! :))

~ŽIVETI KOT BREZDOMEC~

Kot vedno, sem tudi tokratno idejo za pisanje bloga, dobila čisto spontano, brez da bi vedela, da bom kdaj pisala o tem. V petek sem šla, po dolgem času, na glavno železniško postajo v Ljubljani. Ker sem v četrtek zvečer še delala, sem bila prisiljena iti domov spet v petek, le da je bil ta petek nekaj posebnega. Bil je petek, 8.februarja, datum, ki ga Slovenci poznamo kot slovenski kulturni praznik, praznik, ko se spomnemo na Franceta Prešerna, našega največjega pesnika. No in ker je bil ta petek dela prost dan (no vsaj za večino delavcev), so tudi vlaki vozili po prazničnem voznem redu, kar pomeni, da sem morala na IC (Inter City) vlak, ki pa pelje le iz glavne železniške postaje (drugače grem na vlak na postaji Tivoli). No in ko sem prišla na železniško postajo, sem šla kupit karto za vlak in prva stvar, ki sem jo opazila (pa tudi slišala) so bili brezdomci, ki so ležali po tleh in spali. Bili so trije: 2 moška in ena ženska, ki je tako na glas smrčala, da se tega žalostnega prizora res ni dalo spregledati. In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi potem o tem razmišljala še zelo dolgo časa. In zato sem se tudi odločila, da o tej tematiki napišem nekaj besed tudi na svojem blogu.
Vem, da je bilo o brezdomcih povedanega že veliko, toda meni se zdi, da še vedno premalo in da ima večina ljudi tudi napačno mnenje o brezdomcih. Večina ljudi reče le: ˝Ja zakaj pa ne grejo delat? Zakaj pa si kupujejo alkohol, če še za kruh nimajo?˝ Toda situacija ni tako enostavna. Vsi dobro vemo, da je službo kar težko najti, kako jo naj torej najde nekdo, ki nima urejenega niti stalnega bivališča, ki nima niti svojega bančnega računa??? In alkohol... vem, da se rešitve ne najde v alkoholu, toda vsi vemo, da alkohol greje in da nam pomaga pozabiti (vsaj začasno) skrbi, tako da mislim, da res nismo na mestu, da sodimo. Navsezadnje smo Slovenci znani kot veliki pivci in verjetno niso brezdomci tisti, ki pretirano višajo kritično številko alkoholikov v Sloveniji.
In kako je biti brezdomec? Si kdaj zastavite to vprašanje? No, jaz sem si ga. Si predstavljate kako bi bilo živeti brez strehe nad glavo, kako bi bilo ne vedeti kje boš zvečer zaspal, ne vedeti kaj in če boš jedel? In kako je biti odvisen od dobrote drugih ljudi, kako je biti odvisen od vremena? Mislim, da so to zelo težke stvari. In najhujše je, da veliko brezdomcev ni samih krivih, da so se znašli na cesti, ampak so imeli veliko nesrečo v življenju.
Lep primer slednjega je Marko Kepa, brezdomec, ki je svojo zgodbo zaupal bralcem časopisa brezdomcev z naslovom Kralji ulice (vir: Kralji ulice, marec 2006):

Bil sem mlad fant vesel in rad sem lepe pesmi pel..., vendar v življenju ni vedno tako, kot si človek želi. Moja zgodba o tem, kako sem končal na ulici, se bo zdela večini ljudi precej podobna ostalim zgodbam ljudi, ki so končali na robu družbe, zato jo preberite in presodite, ali je temu tako. Ne iščem sočutja ali lažnega pomilovanja, lahko pa se marsikdo iz moje zgodbe marsičesa nauči. Že moje otroštvo ni bilo posejano z rožicami, kot je bilo večini mojim sovrstnikom, ki so brezskrbno tekali za žogo in užili vse radosti otroštva ter se vrnili zvečer v zavetje družine, kjer jih je čakala topla postelja. Do šestega leta starosti, ko mi je umrla stara mama, sem živel pri njej in užil vsaj nekaj radosti otroštva, za katerega sem bil kasneje prikrajšan. Čeprav me je imela mama zelo rada, si me ni mogla privoščiti in me je dala po smrti stare mame v rejništvo. Čeprav mi, razen starševske ljubezni, ni nič manjkalo in sem se z rejniki dobro razumel, se je tudi to končalo, ko sem končal osnovno šolo. Pri 17-ih letih, ko večina fantov že teka za puncami in uživa v vseh radostih mladostne razposajenosti, se je začela moja življenjska pot, po kateri hodim še danes. Namesto da bi hodil v šolo, sem moral skrbeti za lastno preživetje. Zaposlil sem se na farmi, kjer so me izkoriščali dan in noč. Najtežje delo so naprtili meni, na koncu pa vseeno ni bilo dobro opravljeno. Za vse‚ kar je bilo narobe, sem bil vedno kriv jaz. Plača, ki sem jo dobil na koncu meseca, ni bila niti tolikšna, da bi si kot mlad fant lahko privoščil kakšen priboljšek vsaj enkrat na mesec. Po pol leta službovanja na farmi, kjer sem noč in dan smrdel po živini, sem si poiskal drugo službo, in to v tovarni. Začutil sem veliko olajšanje. Razlika je bila kot dan in noč. Delal sem v izmenah, vendar samo po osem ur v primerjavi s farmo, kjer ni bilo nobenega urnika in sem moral biti vedno na razpolago. Ko sem končal službo, sem imel čas zase in za svoje potrebe. Stanoval sem v samskem domu, kjer mi tudi ni nič manjkalo. Tukaj sem bil zaposlen približno tri leta, ker pa sem bil bolj ambiciozen, sem iskal še boljšo priložnost za delo. Ker imam dokončano samo osnovno šolo, sem se zavedal, da me boljša služba ne čaka nikjer. Vendar pa se v življenju včasih obrne tudi na boljše in to v trenutku, ko človek tega ne pričakuje. Tako me je sreča še enkrat obiskala. Prijatelj mi je našel službo, ki je bila boljša od prejšnje. Prvič v življenju sem bil gospodar nad svojim življenjem. Imel sem plačo, s katero sem bil zadovoljen in lahko sem si privoščil malo več kot le eno pizzo na mesec, pa še kaj mi je ostalo. Tam sem ostal šest let in verjetno bi bil še sedaj tam, če ne bi bila človeška zloba, ki je tako značilna prav za Slovenijo in večino njenih prebivalcev, močnejša od dobrote, solidarnosti in pomoči sočloveku, ki jo kronično primanjkuje, še posebno odkar je naša preljuba Slovenija samostojna. Nekega dne, ko sem bil na malici s sodelavci in smo si privoščili po obilnem obroku eno pivo, nas je videl naš sodelavec in zatožil šefom. Tako smo zaradi 1 steklenice hmeljevega soka vsi ostali brez službe. Ker je bila služba vezana tudi na stanovanje (stanoval sem v samskem domu), sem ostal tudi brez tega. Tako sem se prvič v življenju znašel na ulici brez vsega— brez denarja, stanovanja in brez dela. Ker si nisem znal drugače pomagati, sem začel živeti tako, kot živijo ostali brezdomci (klošarji) — začel sem beračiti in prosjačiti za denar, da sem si lahko kupil kakšen sendvič, cigarete, pa tudi pijačo. Po dveh letih takega življenja me je prijatelj vzel k sebi v stanovanje. Tam sem bil približno tri leta, kjer sem za protiuslugo opravljal razna hišna dela. Naslednjih šest let sem delal na neki kmetiji razna priložnostna dela ZASTONJ oz. za golaž, vampe, itd... Vse, kar so naredili zame na tej kmetiji, je bilo to, da so me zdravstveno zavarovali in mi zagotovili uradno prebivališče. Od takrat naprej sem na ulici in tu kraljujem po cele dneve v upanju, da si bom še kdaj našel službo, ustvaril družino in prišel do strehe nad glavo, od koder me ne bo mogel vreči na cesto nihče. Službo si iščem že kar nekaj časa, pa tudi na Zavod za zaposlovanje se javljam vsake tri mesece in upam, da bo še kdaj posijal kakšen žarek sreče, ki bo v celoti spremenil potek mojega življenja. Sedaj preživljam noči v Zavetišču za brezdomce na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je poskrbljeno za toplo posteljo, obleko, obutev in hrano, in kjer nam uslužbenci zavetišča nudijo res vse tisto, kar nujno potrebujemo za preživetje, če se seveda držimo pravil, ki so predpisana za normalno delovanje vsake take ustanove. Upam, da niste imeli take življenjske poti kot jaz in da nikoli ne boste šli ali se znašli na poti, kakršna je moja. Želim si, da ne bi gledali na nas brezdomce kot na izmečke na robu prepada družbe, ampak na ljudi, ki se mogoče v življenju niso znašli najbolje ali pa jih je usoda pripeljala v situacijo, kakršna je. Skratka, smo ljudje, ki smo potrebni pomoči, da se izkopljemo iz bede, ne pa usmiljenja ali celo preziranja in zaničevanja. Zato— pomagajte nam!

To je le ena izmed zgodb, ki jih pišejo in so jih napisali brezdomci v svojem časopisu, kjer imajo končno možnost, da povejo kako in zakaj so pristali na cesti, da izlijejo svoja čustva na papir in mogočejo celo najdejo dobro dušo, ki jim bo zmožna pomagati. Upam, da je ta življenjska pripoved komu odprla oči oziroma se bo začel, s pomočjo te zgodbe, zavedati, da situacija tudi kar se tiče brezdomcev ni vedno črno- bela. In če vas sredi mesta ustavi simpatičen brezdomec, ki vam ponuja časopis Kralji ulice, ga le kupite, saj se notri najdejo zanimive zgodbe, ki jih ni mogoče prebrati skorajda nikjer (pa še njemu boste pomagali, saj dobi polovico denarja od prodaje). Za več zgodb pa lahko kliknete tudi na stran časopisa: http://www.kraljiulice.org/. Pa še en optimističen citat za konec (vir: Kralji ulice, januar 2007):

Vse se enkrat začne, vse se enkrat konča. Kot se bo moja beda, upam, čim prej končala in bom končno normalno zaživel. Ker tkole mi res ne gre več živet in trpet. Moram ven iz tega začaranega kroga, ki se skoz, sam vedno hitreje, vrti. Moram teli bedi narest konec enkrat za vse veke vekov konec. Počasi mi že dopizduje, sam še tista kaplja čez rob mojih živcev, pa se bom rešil tega pogubnega prekletstva. Pol pa bom lepo normalno zaživel, dobesedno zaživel, kot da bi se ponovno rodil. To bo veselje v moji sedaj žalostni glavi. To bo iskreno veselje in komaj čakam, da nastopi ta dan. Dan, ko bom očiščen in rešen. Vse se da, če se hoče. (Damjan Bitenc)

Pa še en vic (vir: Kralji ulice, junij 2005), saj bi bil greh, da ga ne prilepim sem, saj kaže na to, da brezdomci kljub svoji težki situaciji ne ostanejo brez humorja:

Dva klošarja, Jure in Bogdan, sedita v parku na klopici in sanjarita:
Jure Bogdanu: ‘Ti, kaj bi naredil z denarjem, če bi zadel na loteriji glavni dobitek?’
Bogdan po krajšem premisleku: ‘Ej … vse klopce po Ljubljani bi dal oblazinit!’

~DOJENČKI...~

Današnji blog bom posvetila dojenčkom... in njihovim mamicam in očkom. Danes, ob 5.30 je namreč rodila moja kolegica in sošolka iz gimazije (tako sem vesela, juhuuuuuuuu :) ). Rodila je punčko Lino, ki je ob rojstvu tehtala 3050 g in merila 51 cm. Ima črne laske, čeprav bodo namesto njih, po moje, kmalu pognali blond, skodrani laski, ki bodo spominjali na malega prikupnega angelčka (to bo po mamici ;)).
In kaj povedati o dojenčkih? Veliko je za povedati. Še preden dojenček sploh postane človeško bitjece, se že na veliko govori o njem, saj to malo, vreščeče, sladko bitjece lahko zelo spremeni svet posameznika oziroma spremeni svet posameznikov. Stavek ˝noseča sem˝ namreč ni kar en navaden stavek, ampak je nekakšen poseben stavek, ki govori o nekem mogoče bodočem življenju. Za nekatere pare ta stavek prinaša presenečenje, zaskrbljenost, nesrečo, strah, za druge (hvala Bogu) srečo, pričakovanje, izpolnitev želj. Ko test nosečnosti pokaže dve črtici oziroma plus, nekateri skačejo v zrak od veselja in sreče in navdušenja (še posebno, če je nosečnost rezultat dolgoletnega zdravljenja neplodnosti), eni pa se odločijo za splav zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov. Toda če se par odloči za življenje, stavek ˝noseča sem˝ velikokrat prinaša tudi druge stvari: poroko, stanovanje, odgovornost oziroma vsaj pogovore o vseh teh stvareh. Ja, vse to dela to malo bitjece, ki je ob ugotovljeni nosečnosti bolj podobno pikici kot pa človeku...
In potem sledijo meseci pregledov in obiskovanja materinske šole in nakupovanje oblačilc in vseh ostalih potrebščin in branje knjig in revij in člankov o negi dojenčka, o nosečnosti in o porodu. In trebušček se veča in veča in nekega dne se otroček odloči, da bo treba pokukati na svet. In potem pride težko pričakovani trenutek poroda in rojstva, kar se staršema za vedno vtisne v spomin, saj je po 9 mesecih trud poplačan... Na svet priveka mala kepica (ali pa več kepic ;)), ki spremeni par v družino, starši postanejo še stari starši, bratje in sestre postanejo strici in tete, itd.
Dojenček pa ne spremeni le družine, ampak lahko spreminja tudi svet, saj nikoli ne veš, če se je rodil bodoči Mozart, Marija Terezija ali Karl Marx (malo za šalo, malo za res ;)).
Skratka, vsak dojenček prinaša nekaj novega, edinstvenega, neponovljivega in zato tak vik in krik okrog njega. Anji in Sergeju zato želim čim manj vika in krika ;) in čim več nasmehov, lepih trenutkov in seveda zdravja in ljubezni! Pa kmalu še enega novega člana, da se bo imela Linca s kom igrat ;).

~ZNANI NEZNANCI~

Že 5.leto študiram v Ljubljani in tja se vozim predvsem z vlakom, kar pomeni, da grem najmanj enkrat na teden z vlakom v Lj oziroma iz Lj. In ker sem na vlaku ponavadi sama (pa ne zato, ker sem nedružabna, ampak ker imajo kolegice drugačne urnike in hodimo na vlak ob različnih urah), si ogledujem ljudi. Veliki, majhni, debeli, suhi, blondinci, rjavolasci, ženske, moški, otroci, najstniki, pankerji, rejverji, elegantneži, pijanci, norci, invalidi, starši, babice, dedki... In vsak na vlaku nekaj počne: berejo ali poslušajo mp3-je ali se pogovarjajo po telefonu ali se pogovarjajo s prijatelji ali razgrajajo ali poskušajo utišati svojega otročka, ki se neumorno dere ali spijo ali pa preprosto gledajo skozi okno in opazujejo pokrajino ali pa so z mislimi daleč proč.
Najbolj pa mi je zanimivo, da že dlje časa na vlaku srečujem ene in iste ljudi, ki hodijo, tako kot jaz, na isti vlak ob isti uri in na isti del vlaka, kjer sedim tudi jaz. Ko pomislim na te ljudi, se najprej spomnem na enega moškega, ki pride na vlak nekaj postaj za mano in se tudi velikokrat vsede zraven mene. Zame je on znani neznanec. Zakaj ga tako poimenujem? Ker vem zanj, ker ga ločim od drugih neznanih ljudi, ker mi je znan, pa še vedno neznanec, saj ne vem kako mu je ime, ne vem kaj dela, ne vem, kdo so njegovi prijatelji, ... Vem pa nekaj stvari o njem: vem od kje prihaja, vem, da je poročen (zlat poročni prstan na prstancu ;)), vem, da dela nekaj v zvezi z računalniki, saj na vlaku večkrat prižge svoj prenosnik in bere in tipka in se muči. Vem tudi, da je prijazen, saj me je že vprašal, če mi pomaga dati nahrbtnik dol s police v vsej tisti gužvi. Vem tudi, da dela v Ljubljani, saj je na vlaku vedno zgodaj zjutraj... Zaradi vseh teh razlogov je on zame znani neznanec in včasih razmišljam o njem in se sprašujem kakšno je njegovo življenje, kam hodi delat, kakšna je njegova žena, ima otroke, zakaj malo poskakuje, ko hodi, je srečen, ga pozna od mame sodelavka, ki živi v istem kraju, itd., itd. In včasih me prime, da bi šla za njim in ugotovila pri katerem podjetju dela in bi tako vedela o njem kaj več. Pa da ne bo kdo pomislil, da mi je ušeč, to ne, sem pač le ženski firbec ;).
Na vlaku je vedno tudi skupinica žensk, ki se skupaj vozi delat, one so mi zelo antipatične, čeprav jih ne poznam, ampak ene 2 imate zelo tečen glas in delujeta mi nekako hinavsko, zelo opravljivo, čeprav res nimam razlogov, da jih sodim, a takšni so pač moji vtisi, ko jih opazujem. Nekaj postaj pozneje se jim vedno pridruži mlajša ženska, ki se mi kar smili, ker jo vedno tako zaslišujejo...
Zadnje čase na vlak prideta tudi dve ženski srednjih let in vedno stojita, saj je vlak že nabito poln. Onidve sta mi zelo simpatični, po pogovoru me spominjata na mojo mamo, saj sta zelo mladostni in se po moje zelo razumeta s svojimi otroki...
Dvakrat se je k meni usedla tudi punca rjavih las, ki se najprej, ko se usede, ogleda v šipi vlaka in si popravlja frizuro, potem pa pokliče po telefonu verjetno kakšno svojo sošolko...
Ja, to so moji znani neznanci, ki mi popestrijo predvsem pondeljkova ali torkova jutra, ko se vozim proti Ljubljani...

~ŠE ENA NOVA BLOGERKA...~

Pa naj se še jaz pridružim ogromnemu številu ljudi po vsem svetu, ki pišejo svoje misli, čustva, zgodbe, potopise, itd. v t.i. spletni dnevnik. O tem, da bi pisala, sem razmišljala že dlje časa, a sem vedno našla neke razloge zakaj ne pisati: nimam časa, že tako sem zasvojena z internetom, izpitno obdobje, itd. No, danes pa sem si rekla: V novem letu bom začela pisati, ker imam prepolno glavo vsega in moram to nekam izliti! Seveda pa sem se že takoj na začetku srečala z veliko problemčki:
1. Tehnologija- rada bi namreč takoj imela lep blog z lepimi slikcami, predlogo, muziko, lepo pisavo, itd., a se treba seveda naučit, kako se vse to naštima, kar pa meni ne gre tako hitro, ker sem bolj antitalent (sam mam pa voljo in sem trmasta ;)).
2. Jezik- pisati v pravilni slovenščini al bolj po svoje? Kot vidite, pišem bolj po svoje že, ker mi tako še najbolj gre...
3. Zasebnost- ostati anonimna ali deliti svoje slikce z morebitno širšo javnostjo? Hmmm... zanekrat sem še pri anonimnosti, ampak nikoli ne reci nikoli... ;)

No, bom probala to zdaj objavit, da vidim, kaj sem spackala. Če ne bom spet zbrisala, ker to pišem že tretjič grrr!