~LJUBEZENSKE KRIZE~

Današnji blog sem se odločila napisati zato, ker ugotavljam, da je kriz med pari vse več in več. Na vsakem koraku namreč naletim na dekleta, ki trpijo, ki ne vejo kaj narediti s svojo zvezo, ki si želijo zvezo rešiti, pa ne vejo kako, ki se trudijo, da bi oživile metuljčke v trebuhu, da bi v zvezo vnesle novo svežino, novo zaljubljenost, ki se trudijo pregnati morebitno rutino, itd. In vse bolj in bolj se sprašujem: Ali je to pojav sodobnega časa? So poznali takšne krize tudi naši starši in stari starši, pa se je manj govorilo o tem? So mogoče včasih ljudje znali več potrpeti in niso iskali takšne popolnosti, kot jo iščemo danes? Težka vprašanja, a ne? In na njih vam na žalost ne znam odgovoriti, saj sem tudi sama ena izmed deklet, ki ima s svojim fantom občasne krize. Včasih se skregava za brez veze in greva hitro čez nesporazume, toda imela sva tudi težke krize (vsaj za moje pojme, moj dragi namreč jemlje vse bolj na izi in ni tako občutljiv kot jaz), ko sem mislila, da naju drži skupaj le še ena nitka, ki jo bo že manjša sapica utrgala. Toda zaenkrat te sapice še ni bilo ;). In upam, da je tudi ne bo, saj si res želim, da najina zveza uspe, da traja... Da traja za vedno, če je le možno, saj svojega fanta ljubim! Vem, da je ta moja želja mogoče neuresničljiva, saj naj bi živeli v času, ko nam na vsako obdobje ˝paše˝ določena oseba, ki nas dopolnjuje in ko je tega sožitja konec, naj bi šli naprej in našli drugo sorodno dušo. Toda jaz še vedno slepo verjamem v ljubezen za vedno in to z enim osebkom, pa naj to zveni to še tako naivno in pocukrano :).
No kakorkoli, to objavo posvečam vsem puncam, ki se trenutno počutijo nesrečne, žalostne, neljubljene, potrte, osamljene, zmedene, negotove in izmučene od dolgega razmišljanja, kaj narediti, da se odnos v zvezi izboljša ali pa razmišljajo celo v smeri, da zaključijo trenutno ljubezensko zgodbo. Vedite, da niste same, da nas je veliko, ki imamo občasne dvome, ki nas je občasno strah prihodnosti, a še vedno vztrajamo... v imenu ljubezni ;).

P.s.: Pogovor s prijateljicami zelo pomaga ;).
P.s.2: Fantje (če sploh kateri bere), oprostite za diskriminacijo, ampak imam večino ženskih prijateljic s takšnimi problemi, zato sem post posvetila njim ;).

~DRUGAČNE LJUBEZNI~

Hmmm... kaj so to drugače ljubezni? In v kakšnem smislu so te ljubezni drugačne? Pa poglejmo... Če pomislim na besedo ljubezen, najprej pomislim na par, moškega in žensko, mlada, držita se za roke, se poljubljata, smejeta in si nasploh izkazujeta ljubezen. Ja, mislim, da ima večina takšno ali pa podobno sliko pred očmi, ko sliši za to, tako pogosto izrečeno besedo. Takšno podobo pa ima večina v glavi zato, ker je takšna ljubezen najbolj običajna, ker največkrat srečamo takšne oblike ljubezni v javnosti, v medijih, povsod. Takšno ljubezen srečujemo že od malih nog, saj jo navsezadnje poosebljata tudi naša starša in naši sorodniki (vsaj tako naj bi bilo). Toda ali je ljubezen vedno le takšna ali ima tudi ˝drugačne oblike˝? Na to vprašanje lahko brez razmišljanja odgovorim pritrdilno. Takšne ljubezni namreč srečujem tudi v svojem najožjem krogu družine. Pa naj najprej definiram to ˝drugačnost˝. Ta ˝drugačnost˝ je tako poimenovana le zato, ker jo ne srečamo na vsakem koraku, ampak je v javnosti prej izjema kot pravilo. In ta drugačnost sploh nima negativnega pomena, da ne bo kdo pomislil na to... Torej tukaj govorimo o homoseksualnih ljubeznih, o svingerskih ljubeznih, o ljubeznih invalidov, o ljubeznih med starejšimi, o ljubeznih, kjer je med partnerjema velika starostna razlika, itd.


Velikokrat namreč ljudje razmišljajo, da ti ljudje ne zmorejo ljubiti ali pa da ne bi smeli ljubiti in pozabljajo, da so to prav tako ljudje kot vsi ostali, pa čeprav mogoče ne morejo hoditi ali pa čutijo ljubezen do istega spola, itd. Ljudje velikokrat razmišljajo tudi, da starejši več ne ljubijo, ampak so skupaj le še iz navade. Velikokrat je to tudi res, toda ne moremo tega trditi za vse starejše. Včasih namreč srečam kakšen starejši par, sivih las, z berglami ali brez njih na sprehodu ali pa kje drugje, držita se za roke in v očeh se jima vidi, da sta še vedno srečna... in takrat si rečem: Ljubezen lahko živi tudi v zadnjem obdobju življenja :) in upam, da jo bom tudi sama doživela.
Pa naj grem na konkretne primere... Moja teta se je zaljubila v invalida, ki se že od mladostniških let ˝fura˝ na vozičku, ker je od prometne nesreče dalje hrom na obe nogi. In od kar je z njim, se je kar razcvetela, prej namreč ni imela sreče v ljubezni...
Moj bratranec je gej, žal več o njegovem življenju ne vem, saj se zelo malo vidim z njim, ampak mislim, da je srečen, ker se je našel...
Moja druga teta je hodila s 16 let mlajšim moškim in kljub temu, da sta šla sedaj narazen, mislim, da z njuno ljubeznijo ni bilo nič narobe zaradi let, ampak prej zaradi drugih stvari...
V glavnem, hočem povedati, da je treba sprejemati tudi ljubezni, ki niso tako običajne, saj z njimi ni nič narobe, dokler se vsi udeleženci strinjajo in dokler so srečni. Kaj pa vi? Se strinjate z mano? Sprejemate tudi ˝drugačne˝ ljubezni?

~ŠE JE UPANJE ZA TA SVET...~

"Se že vidim v prihodnosti! Dragiii, a daš kartico?" mi je razlagala kolegica Taja, ko sva se pogovarjali o tem, v kakšnem ljubezenskem razmerju se vidiva čez nekaj let.˝Potem, ko bo dal kartico, pa bova šla spet vsak po svoje," je nadaljevala. Po nekaj minutnem pogovoru pa je še dodala: "Ne vem, če bom jaz kdaj zmožna večne zvestobe, svoboda mi preveč pomeni!" Ta njena izjava me preseneti in sama pri sebi si mislim: "Pri teh letih pa ji ljubezen in zvestoba več nič ne pomenita…" Hmmm, meni je to njeno razmišljanje tuje, saj sem sama vedno sanjala o princu na belem konju (pa naj zveni to še tako pocukrano), ki me bo ljubil in
kateremu bom ljubezen vračala, ob katerem bom čutila vroča strast pa tudi varnost in predvsem ob katerem bom jaz Jaz. In na takšno zvezo nisem nikoli gledala kot na jemanje svobode!
Pred začetkom študijskih let, sem imela le takšne prijateljice, ki so razmišljale podobno kot jaz. Očitno je bilo to le naključje. Taja je, kot sem že omenila, drugačna. Ona se tudi ne brani denarja in… seksa. Zadnjič sva se pogovarjali o najinih seksualnih izkušnjah in je spet presenetila. Vedela sem, da ni ravno Devica Marija, a njena izjava me je osupnila: "Faaak Tanči, jaz sem že zdavnaj nehala štet, in to pri 47! In to je bilo pred šestimi leti!" "Ojoj, ta je pa že zdavnaj prekosila vse Casanove," sem si mislila. Pa še kar ni nehala presenečat: "Sem povabljena na dva trojčka, hahaha!" Da ne govorim o njenih homoseksualnih prijateljih, ki bi jih rada spreobrnila..No, pa pustimo Tajo. Ampak tu je še Kaja, Sanja in Tina, vsaka s svojimi številnimi izkušnjami: seksualna izkušnja z žensko, z bratrancem, svinganje, seks s fantom najboljše prijateljice, itd.
Zakaj govorim o vsem tem? Zato, ker sem v zadnjem času veliko razmišljala o tej tematiki in ker sem se večkrat vprašala: "Sem jaz dolgočasna, ker imam "resno" zvezo? Sem mogoče le staromodna? Ali sem ena redkih, ki še verjamejo v ljubezen?" Pa sem po pogovoru z zgoraj omenjenimi gospodičnami ugotovila, da si večina želi gospoda Pravega, a ga še niso srečale in si zato življenje krajšajo z raznimi avanturicami. Uh, sem si oddahnila, ne vem, če bi ta svet prenesel še izgubo vere v ljubezen! Torej, še je upanje za ta svet…

*Imena so zaradi občutljivosti tematike spremenjena.

P.S: Ta članek je bil napisan že pred kakšnim letom v okviru predmeta na faxu, ampak se mi zdi še vedno zanimiva njegova tematika...