~DRUGAČNE LJUBEZNI~

Hmmm... kaj so to drugače ljubezni? In v kakšnem smislu so te ljubezni drugačne? Pa poglejmo... Če pomislim na besedo ljubezen, najprej pomislim na par, moškega in žensko, mlada, držita se za roke, se poljubljata, smejeta in si nasploh izkazujeta ljubezen. Ja, mislim, da ima večina takšno ali pa podobno sliko pred očmi, ko sliši za to, tako pogosto izrečeno besedo. Takšno podobo pa ima večina v glavi zato, ker je takšna ljubezen najbolj običajna, ker največkrat srečamo takšne oblike ljubezni v javnosti, v medijih, povsod. Takšno ljubezen srečujemo že od malih nog, saj jo navsezadnje poosebljata tudi naša starša in naši sorodniki (vsaj tako naj bi bilo). Toda ali je ljubezen vedno le takšna ali ima tudi ˝drugačne oblike˝? Na to vprašanje lahko brez razmišljanja odgovorim pritrdilno. Takšne ljubezni namreč srečujem tudi v svojem najožjem krogu družine. Pa naj najprej definiram to ˝drugačnost˝. Ta ˝drugačnost˝ je tako poimenovana le zato, ker jo ne srečamo na vsakem koraku, ampak je v javnosti prej izjema kot pravilo. In ta drugačnost sploh nima negativnega pomena, da ne bo kdo pomislil na to... Torej tukaj govorimo o homoseksualnih ljubeznih, o svingerskih ljubeznih, o ljubeznih invalidov, o ljubeznih med starejšimi, o ljubeznih, kjer je med partnerjema velika starostna razlika, itd.


Velikokrat namreč ljudje razmišljajo, da ti ljudje ne zmorejo ljubiti ali pa da ne bi smeli ljubiti in pozabljajo, da so to prav tako ljudje kot vsi ostali, pa čeprav mogoče ne morejo hoditi ali pa čutijo ljubezen do istega spola, itd. Ljudje velikokrat razmišljajo tudi, da starejši več ne ljubijo, ampak so skupaj le še iz navade. Velikokrat je to tudi res, toda ne moremo tega trditi za vse starejše. Včasih namreč srečam kakšen starejši par, sivih las, z berglami ali brez njih na sprehodu ali pa kje drugje, držita se za roke in v očeh se jima vidi, da sta še vedno srečna... in takrat si rečem: Ljubezen lahko živi tudi v zadnjem obdobju življenja :) in upam, da jo bom tudi sama doživela.
Pa naj grem na konkretne primere... Moja teta se je zaljubila v invalida, ki se že od mladostniških let ˝fura˝ na vozičku, ker je od prometne nesreče dalje hrom na obe nogi. In od kar je z njim, se je kar razcvetela, prej namreč ni imela sreče v ljubezni...
Moj bratranec je gej, žal več o njegovem življenju ne vem, saj se zelo malo vidim z njim, ampak mislim, da je srečen, ker se je našel...
Moja druga teta je hodila s 16 let mlajšim moškim in kljub temu, da sta šla sedaj narazen, mislim, da z njuno ljubeznijo ni bilo nič narobe zaradi let, ampak prej zaradi drugih stvari...
V glavnem, hočem povedati, da je treba sprejemati tudi ljubezni, ki niso tako običajne, saj z njimi ni nič narobe, dokler se vsi udeleženci strinjajo in dokler so srečni. Kaj pa vi? Se strinjate z mano? Sprejemate tudi ˝drugačne˝ ljubezni?