~STRATEGIJE UBIJANJA... ŽUŽELK!!!~

Ja, je prišel tak čas, ko so se žužki odločili, da bodo še bolj ponoreli kot norijo že celo leto. Naj še enkrat povem, da so mi žuželke od vseh živali še najmanj ljube (ok, še črvi so jim konkurenca) in ko zagledam kakšnega od teh stvorov, me začne vse srbeti in imam občutek, da mi že kje kaj leze. Kar se tiče njihovega odstranjevanja pa moram povedati, da se še sama sebi čudim, kako sem iznajdljiva. Tukaj vam predstavljam nekaj mojih posebnih metod :))):

1. Danes sem zagledala grdega pajkca na omarici v kopalnici. In seveda sem se takoj domislila, kako se ga bom rešila, brez dotikanja seveda :). Sem vzela zamašek dol s pene za britje in noter natočila vodo in pljusk zalila pajka :))). Seveda sem ga potem mogla še najti, ker ga je nekam odplavilo. Po nekaj sekundnem iskanju sem ga našla na robu lijaka in ga z neko krtačko porinla noter in spustila vodo. Adijo gnujsek :))).

2. Potem sem šla v svojo sobo in glej ga zlomka (a niso fajn slovenske kao kletvice hahaha), zagledam še enega grduna pod mojo mizo na steni. In ker je bil predaleč, da bi ga poteptala in ker mi je grozila možnost, da mi zleze med prstke, sem ukrepala drugače. Sem vzela lak za lase in ga pošpricala in mu tako uredila pričesko :))). Potem sem šla po wc papir, ga vrgla nanj in z japonko povlekla izpod mize. Z grozo sem potem tisti papir hitro odnesla v wc školjo in adijooo še en fuj fej grdun! :)

No to sta bili današnji uspešnji strategiji ubijanja golazni. Seveda pa včasih ne vem, kako bi se jih rešila. Najhujše je, če je pajek velik in je na stropu in si seveda ne upam nič, ker se bojim, da mi pade na glavo, kar bi zame pomenilo travme do konca življenja. No v takšnih primerih, pokličem koga iz moje družinice, da me reši :). Vem, da se zelo smešno sliši, da se nekateri bojimo teh toliko majhnih, nedolžnih bitij, toda jaz si res ne morem pomagati, ker se mi res gabijo. Če ima torej kdo še kakšno zanimivo strategijo, naj mi jo napiše :))).

~KAČE, PAJKI, KUŠČARJI, KROKODILI, ...~

Danes je bil en prav lep dan :). Z ljubim sva se že par dni dogovarjala, da greva na morje. In danes nama je končno uspelo iti na našo leeeepo plažico! Uh, to je življenje! Sonce, morje, pijačke, izležavanje, lupčkanje, muzika, sladoled,... aaaaaaaah. No, preden sva odrinila na morje, pa sva šla še na razstavo takšnih in drugačnih živali. Čeprav pajki niso moje najljubše živali (beri: se že praskam in gledam okrog sebe, samo da natipkam to besedo), sem preživela. Jeee, ponosna sama nase ;). Ne, res ni bilo tako hudo, saj so bili pajki v majhnih akvarijih in velikokrat jih je bilo težko najti med vsem tistim zelenjem :). No in ker slike povejo več kot tisoč besed, bom zdaj zalimala nekaj najbolj zanimivih, seveda brez komentarjev ne bo šlo ;).

To kačo sva zagledala najprej in bila je prav smešna, saj ima ful majhno glavo (glava je to čisto pri šipi) in se sploh ne vidijo oči ne nič. Zato sem jaz že posumila, da je plastična in kot da bi me ta baraba slišala, se je začela premikati in mi dokazala nasprotno :)).

To pa je nagačena kobra in mungo, oba v boju za svoje življenje. Zanimivo, da velikokrat zmaga mungo (vsaj tako je pisalo na steklu). Še vedno me pa zanima, zakaj na steklu piše ˝ne trkaj˝?! Hmmm...

Kač je bilo res ogromno, tako da bom zalimala le še nekaj najzanimivejših...

Ta slikica mi je pa ful lepa, ker so take lepe barve :).

Ta kača je zelo zanimive barve in tudi njen položaj je zelo zanimiv :). Mislim, da se tukaj zelo dobro vidi, kaj pomeni varovalna barva :).

To je pa ena največjih kač na svetu! A ni ogromna no??? Pa kakšne barve je! Res nenavadna!

To je pa najlepši bambi, škoda le, da je nagačen in da ni ostal živ :(.

Pa še en lep kuščarček... ful je velik, a ni?! :)

Ti mali kuščarčki so bili pa trije skupaj v akvariju in so se prav nastavljali fotoaparatu. So bili res živahni in simpatični... Žal je na sliki le eden.

Juhuuu, tukaj pa moje ˝najljubše˝ živali. Brrr, me že spet vse srbiiii!!!

Še en volkec z mojim volkcom :))).

Pa še jaz opica z opico (pavijanom) heheh :) (ok, malo me trga, pozna ura ;) ). Seveda moram pri tej slikici povedat, da sem čisto brez make- upa (ker sva šla potem direktno na morje) in zato mogoče malo bolj podobna opici heheh (zdej pa morm res spat, da ne bom še kaj hujšega prijavila :))) ).

No, upam, da ste sedaj tudi vi skozi slikice doživeli vsaj delček razstave ;). Pa lahko noč!

~VELIKI BRAT NAS JE ZAPUSTIL ;)~

Vem, da bi se morala učiti, ampak moram napisati ta post dokler sem še v evforičnem vzdušju Big Brooooooooooooooootherja :))). Verjetno že vsi veste, da je zmagal Naske, ne? In da je izgubil Sandi, za katerega je tudi navijal marsikdo. In vem, da ste eni razočarani, na robu obupa, da se vam to ne zdi fer (med temi je tudi moja mama ;) ), ampak naj vam povem... BB je igra in igra se konča enkrat tako, da je všeč enim, drugič drugim! Torej... izbrišite razočaranje iz obraza, svet je lep, a ne? :)
No, pa naj vas spomnim, kaj vse smo doživeli ob letošnjem gledanju BB:

1. Doživeli smo mnoge frizure, oblekice in ličenje voditeljice Nine Osenar (ob tem me je večkrat ˝primlo˝, da bi ji strgala s teleščka kakšno kreacijo Petra Thalerja ;)). Aja, pa tukaj ne smem pozabiti še njenega majanja, vreščanja, smehljanja, režanja, kokoš obnašanja... Tudi to smo doživeli ja. Ma moram povedati, da mi je vseeno na nek način simpatična in da bi si brez nje težko predstavljala BB (no ja, samo še jaz bi bila boljša voditeljica hahaha :))) ).
2. Seveda tudi brez komentatorjev ne bi šlo. Vedno perverzni Milan Gačanovič, ki je poskrbel za mnoge smejalne izbruhe občinstva, Nine in tudi mene. Tina Semolić, za nekatere neumna blondinka, ki pa je meni vseeno všeč, saj je kljub prepoznavnosti ostala preprosta deklica, ki zavrača vsakršno govorjenje o njenem seksualnem življenju in prisega na seks v dvoje. In seveda, Max Modic, naš porno strokovnjak, ki je navijal za žensko zmagovalko BB. Seveda mi je tudi on nepogrešljiv, še posebno zato, ker imava nekaj skupnega (seveda ne povem kaj hehe).

3. In seveda tekmovalci. Doživeli smo jezo, žalost, požrešnost, pohlep, pohoto, lenobo, dolgočasnost, pijančevanje, norčevanje, norenje in seveda... ljubezen! :) V letošnjem BB smo doživeli kar nekaj le-te. Mateja in Tybe, parček, ki je obstajal že prej in se je v BB-ju poročil, Marcelo in Jeanine, sveže zaljubljen parček, ki je pred svojim začetkom doživel marsikaj (naj spomnim, da je Jeanine preko ekranov dala dokončni konec svojemu dolgoletnemu fantu), Sandi in Tjaša, tudi nov parček, za katerega pa nekako dvomim, da bo dolgo obstajal... In kljub vsej ljubezni... seksa baje nismo doživeli (čeprav je po moje pod dekicami marsikaj dogajalo ;) ). In med tekmovalci smo lahko našli: pohotnega gasilca, Sudanca ali arabskega lipicanca :), zanimive Bosance, Hrvatico, orgazmično blondinko, ki je brila jajca in si obrila obrv :), divjega bojevnika, Primorca, ki je obljubljal jaguar in odšel ven prostovoljno po burnem kregu z ˝jebote˝ Štajerko, ki je v sorodu s še eno tekmovalko, go-go plesalko ali ˝idi spat, pikolinca˝, starejšo lastnico umetnih joškic, ljubljanskega brezdomca, itd.

4. Doživeli smo tudi mnoge zanimive igre, ki so pri nekaterih ljudjeh vzbujale gnus in začudenje, druge pa so bile le zabavne ali smešne. Naj vas spomnim: kuhanje pudinga in kasnejše obmetavanje z njim, teden družine Addams, ko so nekateri spali v trugah, drugi pa jedli razne ˝specialitete˝ in opravljali strašljive naloge, teden meditacije in pozitivnih misli in z njim hoja po žerjavici, ples kavbojcev in indijancev, pevski teden, novinarski teden, teden bolnikov in reševalcev, teden čiščenja in recikliranja smeti, teden superherojev, itd.
5. Ta sezona pa je bila tudi sezona paketov, ki jim kar ni bilo videti konca. Soljenje kave za hrbtom, skrivanje oblačil in hrane, paketiranje s strani BB in Nine Osenar, itd.
6. Doživeli pa smo tudi marsikatera presenečenja, npr. prostovoljni odhod Dejana in Sebastjana, obisk mam, današnji obisk Nine Osenar v BB hiši, luksuzni in neluksuzni del hiše, mnoge rezervene tekmovalce, itd. Veliko presenečenje (boj negativno) pa je bil tudi spor med Dejanom in Tjašo, ki je gledalce razdelil na dva nasprotna pola in prav tako tudi tekmovalce.

Sem še kaj pozabila? Verjetno ja, saj BB letos res ni skoparil z dogajanjem in rečem lahko le: Pogrešali ga bomo!!! Toda z nami bo spet spomladi ;). Jeeej :).

Še nekaj: vir slik: 24ur.com (da ne bi kdo tožil slučajno ;) )

~SLOVO :( ~

Današnjo objavo sem se odločila napisati, ker je mojemu ljubemu danes umrla stara mama. Res, da je imela že čez 80 let in da ji je delalo le še nekaj procentov srca, ampak slovo od bližnjega je vedno težko. Jaz je nisem poznala, videla sem jo le nekajkrat, toda vseeno mi je po licih steklo nekaj solz, ko sem slišala, da je ni več. Še posebno mi je hudo, ker vem, da je zelo hudo mami od mojega fanta, saj je bila nanjo zelo navezana. In vem, da bom pretočila še nekaj solz, ko bom dajala sožalje, saj jaz jokam tudi, ko vidim, da je drugim hudo in da trpijo.
S smrtjo se na srečo nisem velikokrat srečala, bila sem na pogrebih več ali manj starih ljudi in upam, da bo tako tudi ostalo. Toda smrt je v moji glavi prisotna nonstop, za moje pojme že pretirano. Vedno me je namreč na smrt strah (to besedno zvezo sem namerno uporabila) za vse, ki jih imam rada. Bojim se predvsem za fanta, ki se veliko vozi z avtom in vsi vemo, da ceste rade jemljejo življenja, ne glede na starost, krivdo, pazljivost, itd. In zato vedno trepetam in molim in prosim, da me pokliče, ko pride na cilj. Prav tako me je strah za starše, brata, kolegice, toda najbolj se bojim za fanta, to pa za to, ker sva nonstop na vezi in točno vem, kdaj se kje vozi. Še bolj me je strah, ker njega ni in včasih misli, da je nesmrten in premalo pazi na cesti in velikokrat tudi prehitro vozi. Zato Bogec moj: Prosim, res pazi na vse, ki jih imam rada! (V svojih molitvah vedno dodam, da naj pazi tudi na vse tiste, ki jih imam malo manj rada ;).)
Rekla sem, da sem bila večinoma na pogrebih starejših ljudi. No, eden je bil izjema. Pred približno devetimi leti (joj, a je že toliko?!) je umrla znanka, punca istega letnika rojstva kot jaz. Imela je levkemijo in to pri rosnih petnajstih :(. In niso ji mogli več pomagati. Na pogrebu je bilo ogromno mladih in vsi smo točili debele solze in se kar nismo mogli potolažiti, da umirajo tudi tako mladi ljudje. In potem smo šli v 1. letnik gimnazije in so jo po pomoti poklicali pri telovadbi in nastala je mučna tišina. Punca se je namreč vpisala v gimnazijo, ampak so jo očitno pozabili izpisati iz vseh obrazcev. Tega ne bom nikoli pozabila... Tudi dne, ko sem jo zadnjič videla, brez las, ampak nasmejano, ne bom pozabila. Ja težke so te stvari...
Glede slovesa od tega sveta, se vedno sprašujem, kako je tam... na drugem svetu. Je lepo? Je lepše kot tukaj? Je tam res raj ali pekel ali vice? Ali pa se mogoče res vrnemo nazaj na ta svet? So ljudje tam srečni, lažji, brez skrbi? Grejo res skozi tunel svetlobe tja (primer na zgornji sliki)? Nas vidijo od tam? Se bomo še kdaj srečali? Ja, mnogo vprašanj se mi pojavlja, toda vprašanje ˝Ali je sploh kakšno življenje po življenju?˝ je zame skoraj retorično in moj odgovor nanj je ˝ja˝. Nočem namreč verjeti, da se vse konča tukaj. In mislim, da je prav tako, saj je lažje živeti z neko vero v posmrtno življenje...
Pa še en pozdrav življenju: Uživajmo, dokler traja! ;)

P.s.: Kot nalašč je zdaj na radiu pesem od Magnifica z besedilom: In ko enkrat bom umrl in ti boš daleč proč, ne mi sveč prižigat, spomni se na Božično noč :))).

~PESTRO LETO BO... OČITNO :)~

Se spet javljam, po dolgem času... Ja, so bili kar naporni zadnji tedni. Sem se učila na veliko in trud se je obrestoval, juhuuuuu! :))) Sem dobila eno 10-ko in eno 8-ko, za katero še zdaj ne morem verjeti, da je v mojem indeksu! Izpit mi je namreč predstavljal res veliko breme, še posebno zato, ker sem ga že enkrat ˝padla˝ in ker se ne da snovi za prav naučiti. No in sem se ga rešila, tako da je težko opisat, kako sem srečna! :) Mislila sem namreč, da ga bom mogla it še parkrat delat, zato je veselje toliko večje :)!


A ni posrečena ta fotka? :))) Evo, tako težko breme mi je predstavljal tisti izpit in zdaj ga kar ni več :).

No plan za naprej pa je tak... učenje za še en težek izpit (začnem že jutri ;) ), potem pa se približuje moj odhod v Grenoble (Francija). Dobila sem namreč štipendijo, tako da odhajam za skoraj cel mesec in moram reči, da se tega kar veselim, ker bo po moje ful zanimivo. Imeli bomo namreč razne delavnice, ob vikendih pa izletke :). In seveda upam, da bom od te poletne šole tudi ful odnesla, še zlasti kar se tiče ustnega izražanja in slušnega razumevanja :)... Drugače pa imamo že skoraj popoln načrt poti do tam. Najprej gremo iz Ljubljane do Benetk z vlakom, potem do letališča Marco Polo, potem na letalo do Lyona in od tam z busom do Grenobla. Hmmm... bom kar nekaj prevoznih sredstev menjala, še podmornica manjka :)).
Grenoble je kar veliko mesto z veliko zgodovinskimi in umetniškimi zanimivostimi in spada pod regijo Rhône-Alpes. Več pa izveste, ko se malo bolj izobrazim :).

Grenoble

No in ko se vrnem z Grenobla, imava z ljubim v načrtu obisk turistične agencije :). Tanja bo namreč zeeeeeeeeeelooooooo pogrešala morje, zato bo treba it nekam v vroče kraje :). In kot vsako leto, bova verjetno vzela neko last minute ponudbo in čez en teden se bova že nastavljala sončku, plavala in si ogledovala kakšne znamenitosti. Ljubi letos ˝pali˝ na Egipt in priznam, da nima slabe ideje in se popolnoma strinjam z njim :). Se že vidim potapljat s podvodnimi želvami, barvastimi ribami, si ogledovat piramide, itd., itd. :).


No in potem ko prideva nazaj, mi ostane še malo časa... potem pa v Toulon (Azurna obala). Tja grem namreč za 4 MESECE na izmenjavo!!! Me je kar groza :(. 4 meseci brez mojega ljubega, brez moje familije, brez mojih kolegic, frendic, sorodnikov :(((. Se že vidim kako bom jokala, ko se bom poslavljala. Čeprav po eni strani sem pa prav bedna! Halooo, saj ne grem na drugi konec sveta in vsi mi obljubljajo, da me pridejo obiskat... Samo meni je vseeno hudo, ker nisem navajena biti toliko časa stran od najbližjih... Ma dobro, menda bomo preživeli :). Ampak vseeno komaj čakam, da bom nazaj. Že zdaj komaj čakam, da bom nazaj, kaj nisem malo ˝mahnjena˝ :)))?
No in ko se februarja drugo leto vrnem, imava z ljubim v načrtu začeti varčevati in vlagati v hiško, ki naj bi bila nekoč (upam, da v čim bližnji prihodnosti) najin domek. Ja, pestro leto bo, zelo pestro... Ampak, zato pa je življenje tako zelo zanimivo, a ne?

~NADALJEVANKA, KI JE SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE~

Vem, da naslov zveni zelo usodno, ampak res se je to zgodilo :). No, pa naj razložim, zakaj je nadaljevanka Sous le soleil (za tiste, ki ne znate francosko... to pomeni Pod soncem) spremenila in zaznamovala moje življenje... V osnovni šoli sem namreč gledala to francosko nadaljevanko na Sloveniji 2 (v slovenščini so jo poimenovali Saint Tropez, ker se vse dogaja v tem lepem, francoskem, obmorskem mestecu na Azurni obali) in sem bila čisto navdušena nad njo. Tako sem vsak dan sedela pred televizijo in ob gledanju čutila in doživljala ljubezen, žalost, veselje, solze, skratka vse lepe in grde trenutke teh lepih, simpatičnih, mladih ljudi (no nekateri so bili tudi hudobni in zato manj lepi :) ). Z glavnimi junakinjami sem se poenotila, si želela biti tako lepa, zaljubljena, srečna, itd. :). No in seveda je navdušenje nad nadaljevanko prineslo tudi navdušenje nad francoskim jezikom. In ker sem se vpisala na gimnazijo, je bila ena od možnosti za drugi tuji jezik... francoščina! In seveda sem se odločila zanjo :). Ok, do sem ta nadaljevanka ni še tako usodno posegla v moje življenje, toda to se je zgodilo že 4 leta pozneje, ko sem morala izpolniti vpisnico za študij... Na vsa tri mesta sem namreč napisala francoščino. In bila seveda sprejeta, saj omejitve ni bilo ;). Torej, da povzamem. Če ne bi bilo nadaljevanke Sous le soleil, se jaz najverjetnje ne bi odločila za drugi tuji jezik na gimnaziji izbrati francoščino in posledično je ne bi šla tudi študirati. Sedaj pa sem s tem jezikom povezana za celo življenje, saj bo skoraj 100% francoščina del mojega poklica (če bo vse po sreči, bom ˝mulce˝ morila z njo :) ). No pa naj sedaj kdo reče, da TV ne vpliva na življenja ljudi?! :)))
In zdaj se na vsak način hočem dokopati do te nadaljevanke, da obudim spomine iz otroštva! Še bolj pa me je zamikalo, ko sem ugotovila, da se nadaljevanka snema že od leta 1996 in se danes, leta 2008, še vedno snema in posnetih je že 13 sezon!!! Rada bi videla vse dele, rada bi videla, kako so se spremenili moji igralci, kaj se jim dogaja?! A je težko, saj nikjer ne najdem teh epizod :(((. Tako da če kdo kaj ve, če ima kdo kakšno idejo, kje to dobiti, naj mi javi, ker si res želim imeti celotno zbirko, saj je le-ta kriva za mojo poklicno izbiro ;). V najslabšem primeru, bom poskušala zvohljati, kje se te DVD-je kupi v Franciji in jih tam kupila letos, saj grem na kar dva ˝obiska˝ v Francijo in eden od teh ˝obiskov˝, je izmenjava, ki bo trajala cele 4 mesece... Bila bom pa zelo blizu prizorišča snemanja, v Toulonu, tako da naj me vrag, če tega ne dobim :).

Sedaj pa še posnetek pesmi, ki mi je tako zelooooooo všeč in me spomni na tiste čase...

~BREZ VODE MI ŽIVETI NI...~

Ne vem, kako je z drugimi, ampak jaz sem malo obsedena z vodo. Vedno moram imeti pri sebi plastenko vode, drugače se ne počutim dobro. Vse se je začelo, ko sem hotela iti kakšno ˝kilco˝ dol in sem se odločila, da bom začela piti le vodo. To se je zgodilo že kar nekaj let nazaj in od takrat si ne predstavljam več življenja brez te, za življenje tako potrebne, tekočine. Najraje namreč pijem vodo (me najbolj odžeja) in povsod s sabo prenašam plastenko. Mama se mi seveda smeje, ko zjutraj, navsezgodaj (natančneje ob 6.30) na vlaku že ˝cuckam˝ svojo vodico :). S sabo jo nosim na vlak, na fax, v šoping, itd. Velikokrat namreč hitim in potem mi vedno zakuha in če ne bi imela vode pri sebi, bi pregorela. Najhujše mi je bilo, ko sva šla lani s fantom v Tunizijo z letalom in so uvedli tisti zakon, da ne smeš s sabo na letalo vzeti tekočine, niti vode! Joj, sem bila jezna! Pa ne morem iti v Afriko brez vode noooooo!!!! Grrr... No in ravno danes sem razmišljala, kako more biti ljudem, ki živijo v deželah, kjer iz pip ne teče pitna voda! Meni bi bilo to grozno! Za vsak požirek vode bi morala v trgovino! Si ne predstavljam! Sama namreč prihajam iz kraja, ki slovi po zelo dobri vodi. In tako so moje ˝flajške˝ vedno polne dobre, mrzle vode! No, tudi v Ljubljani je voda dovolj dobra, da jo lahko veselo tankam :).
Seveda pa si občasno privoščim tudi različne kupljene vode. Zadnje čase si najraje kupim Dano, všeč pa so mi vsi okusi (hruška, jabolko, pomaranča, granatno jabolko). Seveda so mi všeč tudi vode znamke Zala, ampak ker sem slišala, da niso najbolj zdrave, se jih malo izogibam. Občasno si kupim tudi Oazo, čeprav mi ni ravno najljubša.
Voda pa je pri meni nepogrešljiva tudi kar se tiče osebne higiene in sproščanja. Dan namreč vedno končam s tuširanjem z vrelo vodo, ki ima že skoraj učinek savne :), zraven pa razmišljam o dogodkih dneva. Kaj je lepšega? :)
Ja, ja, kaj bi brez vode??? Strah me je dneva, ko/če bomo ostali brez nje... Zdi se mi namreč, da premalo pazimo na to naše naravno bogastvo. Toda še vedno poskušam ostati optimistična. Upam namreč, da bom lahko vedno le odprla pipo in že bo pritekla moja ljuba vodica :).