~SLOVO :( ~

Današnjo objavo sem se odločila napisati, ker je mojemu ljubemu danes umrla stara mama. Res, da je imela že čez 80 let in da ji je delalo le še nekaj procentov srca, ampak slovo od bližnjega je vedno težko. Jaz je nisem poznala, videla sem jo le nekajkrat, toda vseeno mi je po licih steklo nekaj solz, ko sem slišala, da je ni več. Še posebno mi je hudo, ker vem, da je zelo hudo mami od mojega fanta, saj je bila nanjo zelo navezana. In vem, da bom pretočila še nekaj solz, ko bom dajala sožalje, saj jaz jokam tudi, ko vidim, da je drugim hudo in da trpijo.
S smrtjo se na srečo nisem velikokrat srečala, bila sem na pogrebih več ali manj starih ljudi in upam, da bo tako tudi ostalo. Toda smrt je v moji glavi prisotna nonstop, za moje pojme že pretirano. Vedno me je namreč na smrt strah (to besedno zvezo sem namerno uporabila) za vse, ki jih imam rada. Bojim se predvsem za fanta, ki se veliko vozi z avtom in vsi vemo, da ceste rade jemljejo življenja, ne glede na starost, krivdo, pazljivost, itd. In zato vedno trepetam in molim in prosim, da me pokliče, ko pride na cilj. Prav tako me je strah za starše, brata, kolegice, toda najbolj se bojim za fanta, to pa za to, ker sva nonstop na vezi in točno vem, kdaj se kje vozi. Še bolj me je strah, ker njega ni in včasih misli, da je nesmrten in premalo pazi na cesti in velikokrat tudi prehitro vozi. Zato Bogec moj: Prosim, res pazi na vse, ki jih imam rada! (V svojih molitvah vedno dodam, da naj pazi tudi na vse tiste, ki jih imam malo manj rada ;).)
Rekla sem, da sem bila večinoma na pogrebih starejših ljudi. No, eden je bil izjema. Pred približno devetimi leti (joj, a je že toliko?!) je umrla znanka, punca istega letnika rojstva kot jaz. Imela je levkemijo in to pri rosnih petnajstih :(. In niso ji mogli več pomagati. Na pogrebu je bilo ogromno mladih in vsi smo točili debele solze in se kar nismo mogli potolažiti, da umirajo tudi tako mladi ljudje. In potem smo šli v 1. letnik gimnazije in so jo po pomoti poklicali pri telovadbi in nastala je mučna tišina. Punca se je namreč vpisala v gimnazijo, ampak so jo očitno pozabili izpisati iz vseh obrazcev. Tega ne bom nikoli pozabila... Tudi dne, ko sem jo zadnjič videla, brez las, ampak nasmejano, ne bom pozabila. Ja težke so te stvari...
Glede slovesa od tega sveta, se vedno sprašujem, kako je tam... na drugem svetu. Je lepo? Je lepše kot tukaj? Je tam res raj ali pekel ali vice? Ali pa se mogoče res vrnemo nazaj na ta svet? So ljudje tam srečni, lažji, brez skrbi? Grejo res skozi tunel svetlobe tja (primer na zgornji sliki)? Nas vidijo od tam? Se bomo še kdaj srečali? Ja, mnogo vprašanj se mi pojavlja, toda vprašanje ˝Ali je sploh kakšno življenje po življenju?˝ je zame skoraj retorično in moj odgovor nanj je ˝ja˝. Nočem namreč verjeti, da se vse konča tukaj. In mislim, da je prav tako, saj je lažje živeti z neko vero v posmrtno življenje...
Pa še en pozdrav življenju: Uživajmo, dokler traja! ;)

P.s.: Kot nalašč je zdaj na radiu pesem od Magnifica z besedilom: In ko enkrat bom umrl in ti boš daleč proč, ne mi sveč prižigat, spomni se na Božično noč :))).

~PESTRO LETO BO... OČITNO :)~

Se spet javljam, po dolgem času... Ja, so bili kar naporni zadnji tedni. Sem se učila na veliko in trud se je obrestoval, juhuuuuu! :))) Sem dobila eno 10-ko in eno 8-ko, za katero še zdaj ne morem verjeti, da je v mojem indeksu! Izpit mi je namreč predstavljal res veliko breme, še posebno zato, ker sem ga že enkrat ˝padla˝ in ker se ne da snovi za prav naučiti. No in sem se ga rešila, tako da je težko opisat, kako sem srečna! :) Mislila sem namreč, da ga bom mogla it še parkrat delat, zato je veselje toliko večje :)!


A ni posrečena ta fotka? :))) Evo, tako težko breme mi je predstavljal tisti izpit in zdaj ga kar ni več :).

No plan za naprej pa je tak... učenje za še en težek izpit (začnem že jutri ;) ), potem pa se približuje moj odhod v Grenoble (Francija). Dobila sem namreč štipendijo, tako da odhajam za skoraj cel mesec in moram reči, da se tega kar veselim, ker bo po moje ful zanimivo. Imeli bomo namreč razne delavnice, ob vikendih pa izletke :). In seveda upam, da bom od te poletne šole tudi ful odnesla, še zlasti kar se tiče ustnega izražanja in slušnega razumevanja :)... Drugače pa imamo že skoraj popoln načrt poti do tam. Najprej gremo iz Ljubljane do Benetk z vlakom, potem do letališča Marco Polo, potem na letalo do Lyona in od tam z busom do Grenobla. Hmmm... bom kar nekaj prevoznih sredstev menjala, še podmornica manjka :)).
Grenoble je kar veliko mesto z veliko zgodovinskimi in umetniškimi zanimivostimi in spada pod regijo Rhône-Alpes. Več pa izveste, ko se malo bolj izobrazim :).

Grenoble

No in ko se vrnem z Grenobla, imava z ljubim v načrtu obisk turistične agencije :). Tanja bo namreč zeeeeeeeeeelooooooo pogrešala morje, zato bo treba it nekam v vroče kraje :). In kot vsako leto, bova verjetno vzela neko last minute ponudbo in čez en teden se bova že nastavljala sončku, plavala in si ogledovala kakšne znamenitosti. Ljubi letos ˝pali˝ na Egipt in priznam, da nima slabe ideje in se popolnoma strinjam z njim :). Se že vidim potapljat s podvodnimi želvami, barvastimi ribami, si ogledovat piramide, itd., itd. :).


No in potem ko prideva nazaj, mi ostane še malo časa... potem pa v Toulon (Azurna obala). Tja grem namreč za 4 MESECE na izmenjavo!!! Me je kar groza :(. 4 meseci brez mojega ljubega, brez moje familije, brez mojih kolegic, frendic, sorodnikov :(((. Se že vidim kako bom jokala, ko se bom poslavljala. Čeprav po eni strani sem pa prav bedna! Halooo, saj ne grem na drugi konec sveta in vsi mi obljubljajo, da me pridejo obiskat... Samo meni je vseeno hudo, ker nisem navajena biti toliko časa stran od najbližjih... Ma dobro, menda bomo preživeli :). Ampak vseeno komaj čakam, da bom nazaj. Že zdaj komaj čakam, da bom nazaj, kaj nisem malo ˝mahnjena˝ :)))?
No in ko se februarja drugo leto vrnem, imava z ljubim v načrtu začeti varčevati in vlagati v hiško, ki naj bi bila nekoč (upam, da v čim bližnji prihodnosti) najin domek. Ja, pestro leto bo, zelo pestro... Ampak, zato pa je življenje tako zelo zanimivo, a ne?

~NADALJEVANKA, KI JE SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE~

Vem, da naslov zveni zelo usodno, ampak res se je to zgodilo :). No, pa naj razložim, zakaj je nadaljevanka Sous le soleil (za tiste, ki ne znate francosko... to pomeni Pod soncem) spremenila in zaznamovala moje življenje... V osnovni šoli sem namreč gledala to francosko nadaljevanko na Sloveniji 2 (v slovenščini so jo poimenovali Saint Tropez, ker se vse dogaja v tem lepem, francoskem, obmorskem mestecu na Azurni obali) in sem bila čisto navdušena nad njo. Tako sem vsak dan sedela pred televizijo in ob gledanju čutila in doživljala ljubezen, žalost, veselje, solze, skratka vse lepe in grde trenutke teh lepih, simpatičnih, mladih ljudi (no nekateri so bili tudi hudobni in zato manj lepi :) ). Z glavnimi junakinjami sem se poenotila, si želela biti tako lepa, zaljubljena, srečna, itd. :). No in seveda je navdušenje nad nadaljevanko prineslo tudi navdušenje nad francoskim jezikom. In ker sem se vpisala na gimnazijo, je bila ena od možnosti za drugi tuji jezik... francoščina! In seveda sem se odločila zanjo :). Ok, do sem ta nadaljevanka ni še tako usodno posegla v moje življenje, toda to se je zgodilo že 4 leta pozneje, ko sem morala izpolniti vpisnico za študij... Na vsa tri mesta sem namreč napisala francoščino. In bila seveda sprejeta, saj omejitve ni bilo ;). Torej, da povzamem. Če ne bi bilo nadaljevanke Sous le soleil, se jaz najverjetnje ne bi odločila za drugi tuji jezik na gimnaziji izbrati francoščino in posledično je ne bi šla tudi študirati. Sedaj pa sem s tem jezikom povezana za celo življenje, saj bo skoraj 100% francoščina del mojega poklica (če bo vse po sreči, bom ˝mulce˝ morila z njo :) ). No pa naj sedaj kdo reče, da TV ne vpliva na življenja ljudi?! :)))
In zdaj se na vsak način hočem dokopati do te nadaljevanke, da obudim spomine iz otroštva! Še bolj pa me je zamikalo, ko sem ugotovila, da se nadaljevanka snema že od leta 1996 in se danes, leta 2008, še vedno snema in posnetih je že 13 sezon!!! Rada bi videla vse dele, rada bi videla, kako so se spremenili moji igralci, kaj se jim dogaja?! A je težko, saj nikjer ne najdem teh epizod :(((. Tako da če kdo kaj ve, če ima kdo kakšno idejo, kje to dobiti, naj mi javi, ker si res želim imeti celotno zbirko, saj je le-ta kriva za mojo poklicno izbiro ;). V najslabšem primeru, bom poskušala zvohljati, kje se te DVD-je kupi v Franciji in jih tam kupila letos, saj grem na kar dva ˝obiska˝ v Francijo in eden od teh ˝obiskov˝, je izmenjava, ki bo trajala cele 4 mesece... Bila bom pa zelo blizu prizorišča snemanja, v Toulonu, tako da naj me vrag, če tega ne dobim :).

Sedaj pa še posnetek pesmi, ki mi je tako zelooooooo všeč in me spomni na tiste čase...

~BREZ VODE MI ŽIVETI NI...~

Ne vem, kako je z drugimi, ampak jaz sem malo obsedena z vodo. Vedno moram imeti pri sebi plastenko vode, drugače se ne počutim dobro. Vse se je začelo, ko sem hotela iti kakšno ˝kilco˝ dol in sem se odločila, da bom začela piti le vodo. To se je zgodilo že kar nekaj let nazaj in od takrat si ne predstavljam več življenja brez te, za življenje tako potrebne, tekočine. Najraje namreč pijem vodo (me najbolj odžeja) in povsod s sabo prenašam plastenko. Mama se mi seveda smeje, ko zjutraj, navsezgodaj (natančneje ob 6.30) na vlaku že ˝cuckam˝ svojo vodico :). S sabo jo nosim na vlak, na fax, v šoping, itd. Velikokrat namreč hitim in potem mi vedno zakuha in če ne bi imela vode pri sebi, bi pregorela. Najhujše mi je bilo, ko sva šla lani s fantom v Tunizijo z letalom in so uvedli tisti zakon, da ne smeš s sabo na letalo vzeti tekočine, niti vode! Joj, sem bila jezna! Pa ne morem iti v Afriko brez vode noooooo!!!! Grrr... No in ravno danes sem razmišljala, kako more biti ljudem, ki živijo v deželah, kjer iz pip ne teče pitna voda! Meni bi bilo to grozno! Za vsak požirek vode bi morala v trgovino! Si ne predstavljam! Sama namreč prihajam iz kraja, ki slovi po zelo dobri vodi. In tako so moje ˝flajške˝ vedno polne dobre, mrzle vode! No, tudi v Ljubljani je voda dovolj dobra, da jo lahko veselo tankam :).
Seveda pa si občasno privoščim tudi različne kupljene vode. Zadnje čase si najraje kupim Dano, všeč pa so mi vsi okusi (hruška, jabolko, pomaranča, granatno jabolko). Seveda so mi všeč tudi vode znamke Zala, ampak ker sem slišala, da niso najbolj zdrave, se jih malo izogibam. Občasno si kupim tudi Oazo, čeprav mi ni ravno najljubša.
Voda pa je pri meni nepogrešljiva tudi kar se tiče osebne higiene in sproščanja. Dan namreč vedno končam s tuširanjem z vrelo vodo, ki ima že skoraj učinek savne :), zraven pa razmišljam o dogodkih dneva. Kaj je lepšega? :)
Ja, ja, kaj bi brez vode??? Strah me je dneva, ko/če bomo ostali brez nje... Zdi se mi namreč, da premalo pazimo na to naše naravno bogastvo. Toda še vedno poskušam ostati optimistična. Upam namreč, da bom lahko vedno le odprla pipo in že bo pritekla moja ljuba vodica :).

~ČE BI IMELA DENARJA KOT PESKA...~

Ja, denar je baje sveta vladar :). No in kaj vse bi si jaz privoščila, če bi imela neomejene količine dinarčkov (oziroma evričev :) )? Ker navsezadnje je sanjati lepo, a ne? :)

1. Najprej bi si kupila eno lepo hiško zame in za mojega ljubega in za najine bodoče otročiče. Kupila bi pa eno montažno hiško na Primorskem, seveda se tudi bazena ne bi branila ali pa hiše ob obali ;). Primerki sledijo spodaj (čeprav kljub dolgemu iskanju po netu nisem našla tiste res popolne :) ).



2. Potem bi si kupila (ali pa bi ga šla raje iskat v zavetišče) še enega kužka za v hiško oziroma pred hiško ;).


3. Kupila bi si avto (svojega namreč še nimam). Nekako se najbolj nagibam k znamki Alfa. To sem podedovala od fotra :). Slika je le simbolična, saj na avte ne dam veliko. Verjetno bi odkupila kar staro alfico od fotra, ki mi je zelo ljuba :).


4. Privoščila bi si doooolg šoping. Trenutni šoping wiš list je sledeč:
- balerinke (čeprav sem si jih že večkrat merila, sem si nekako smešna v njih in imam trenutno le ene s podplatom)
- nekaj novega spodnjega perila
- še kakšna nova jaknica (glede na to, da z zadnjim nakupom jakne nisem ravno zadovoljna)
- še kakšna bela torbica
- nova torba za na fax (ker se mi je zdajšnja po zelo kratkem času že zdrsala!!!)
- še veliko novih poletnih majčk in ostalih stvari



5. Šla bi na kakšno dooooolgo potovanje v zelooo tople kraje. Najprej bi ena dva tedna ležala na plaži in uživala, potem pa bi sledili kakšni izleti. Seveda ne bi šla sama, ampak bi vzela ljubega s sabo, pa še kakšen parček zravn za družbo ;).


6. Kupila bi si še en vikend ob morju (v primeru, če ne bi že živela ob morju :) ), nekje na Hrvaškem, da bi lahko hodila uživat kadarkoli bi se mi zahotelo.

7. Ker imam zelooooo rada morje in poletje, ampak na žalost tudi obožujem sladkarije in druge dobrote, športnica pa ravno nisem, bi šla pred poletjem še na odstanjevanje celulita ;).

8. Kupila bi si tudi veliko knjig, še posebej raznih slovarjev, slovnic, leposlovja v francoščini, saj bom vse to v prihodnosti, kot profesorica francoščine ;), še kako potrebovala.

9. Seveda pa so z denarjem povezane tudi druge želje. In če bi imela hiško (ali stanovanje) in službo, ki bi omogočala, da bi dobivala vsakomesečne prilive, bi z ljubim sigurno kmalu imela tudi otroka oziroma otroke. A ni luškan no?


10. Verjetno bi se še kaj našlo, ampak se sedaj ne spomnem... Aha, plačala bi si osebnega trenerja, da bi me prisilil telovaditi in bi potem mogoče točka 7 odpadla :)).

No, to je konec mojega seznama. Sem skromna, ne? :) Seveda pa bi denar še malo razdelila naokoli. Mamo in fotra bi poslala na kakšno potovanje, jima kupila novo kuhinjo (trenutna mamina želja), itd., itd. Kakšne so pa vaše želje? Verjetno imamo vsi podobne. Zdi se mi, da je skoraj vsem mladim na prvem mestu moja številka 1, nakup stanovanja, kar je dandanes zelo težko izpolniti. Ampak to je že druga tema...

~ PREVOZNA SREDSTVA~

V daljni preteklosti so se ljudje zanašali le na svoje nožice :), danes pa imamo na razpolago kar nekaj prevoznih sredstev, zato sem se odločila, da jim namenim eno svojo objavo. Pa naj vam povem, kakšen odnos imam jaz do njih, katera so mi najljubša, katerih ne maram, katera najpogosteje uporabljam, itd.
Prevozno sredstvo številka 1: VLAK
Ja, vlakec je eno izmed mojih najljubših prevoznih sredstev, če ne že kar najljubše (če tega še niste ugotovili iz mojih prejšnjih postov :)). Zakaj? Zato, ker se na njem počutim varno (to je najmočnejši razlog), ker lahko opazujem ljudi, ker mi na njem ne dela slabo, ker lahko berem, se učim, poslušam muziko, telefoniram in nenazadnje, ker moja mama dela v tej firmi :)). Vlak uporabljam dvakrat na teden, za v Ljubljano in za domov in to prav takšnega kot je tukaj na slikici.
In slabe lastnosti? Ni ravno hiter, če je gužva, moraš stati (grrr, tega ne maram, še posebno, če sem opremljena z rucakom, prenosnikom in torbico, pa po možnosti še z dežnikom!) in ne pripelje te točno iz točke A v točko B. Ampak še vedno vlakec obožujem, ker me je na njem res najmanj strah, saj iztiritev ni ravno pogosta ;).

Prevozno sredstvo številka 2: AVTO















Avto je na mojem spisku priljubljenosti na zadnjem mestu. Presenetljivo? Zame ne. Čeprav so mi avti všeč, so najbolj priročni, te pripeljejo skoraj direktno pred televizijo, so najpogosteje rabljeno prevozno sredstvo, so hitri, pa jih ne maram ravno najbolj, saj v njih vsak dan umre ogromno število ljudi :(. Zame je to prevozno sredstvo zato najmanj varno in mi povzroča največ skrbi. Vedno me je namreč strah za moje bližnje, ki so na cesti in včasih že kar pretiravam in paničarim in zahtevam, da se mi vsi javljajo, ko pridejo do cilja. Če bi bilo po moje, bi avtomobile kar ukinila ali pa bi vsaj uvedla avtomobile, ki sami vozijo in to po predpisih, torej ne bi bili odvisni od človeškega faktorja. Domov bi prevažali vse ljudi, ne glede na alkohol v krvi, ne glede na invalidnost, itd. A ne bi bilo fajn, da bi samo vpisali ulico in kraj in bi nas že pripeljal domov brez najmanjšega tveganja? Joj, jaz že nestrpno čakam na tale izum :).

Prevozno sredstvo številka 3: AVTOBUS


Avtobus mi je srednje ljub. Ko sem bila majhna, sem sovražila izlete z avtobusom, saj mi je bilo vedno slabo gor in sem morala vedno iti sedeti čisto spredaj. Danes me avtobus spomne na kakšen izlet, saj ga večinoma uporabljam za potovanja (če se že ne gre z letalom). Nazadnje sem bila z avtobusom v Pragi, še prej pa me je pripeljal do Pariza. Drugače mi daljši prevozi z avtobusom niso ravno všeč, saj znajo biti zelo neudobni, še posebno, če moraš še spati na njem. Tudi branje na njem zame odpade, saj se zna zgoditi, da mi pride slabo, tako da raje gledam televizijo :).

Prevozno sredstvo številka 4: LETALO
Ooo, letalo mi je tudi zelo všeč :). Seveda me spomne na potovanja, ki jih obožujem. Z njim sem se prvič peljala iz Pariza domov, potem v Grčijo in nazaj in lani na Djerbo in nazaj. Seveda me je vedno malo strah, ampak se splača potrpeti, saj te zelo hitro pripelje do željenega cilja :). Možnost strmoglavljenja seveda obstaja in takrat ponavadi ni preživelih, ampak jaz se sklicujem na usodo in kar nekako pozabim na ta strah. No, saj če bi že padli, bi pa sigurno na Skrivnostni otok ;).
Všeč mi je tudi obrok na letalu :) in pogled skozi okno, še posebej, če pod sabo vidiš morje al pa kakšno plažo :).

Prevozno sredstvo številka 5: LADJA
Na ladjo sem skoraj pozabila, saj jaz to prevozno sredstvo zelo zelo redko uporabljam oziroma ga uporabljam bolj na kratke razdalje, npr. kakšno ladijco do Benetk ali pa kakšen trajekt do otoka. Kot prevozno sredstvo na dolge razdalje se mi ne zdi ravno idealno, saj prevoz poteka zelo počasi, pa še kakšno morsko bolezen lahko stakneš. Torej priporočam za turistične oglede ali pa na krajše razdalje, drugače pa niti ne. No, kakšnega jadranja na bogati jadrnici ali pa jahti se ne bi branila no ;).


Prevozno sredstvo številka 6: KOLO

















Kolesa pa jaz žal ne uporabljam veliko, čeprav ga ne bi bilo slabo imeti v Ljubljani, saj te lahko zelo hitro pripelje na cilj, pa še telovadiš obenem. Ampak jaz raje moje kolesce šparam v kleti, da mi ga kakšna baraba ne ukrade v naši prestolnici :).
Predstavlja mi bolj sredstvo za športanje kot pa kaj drugega in moje svetlobo zagleda šele spomladi :).
No, mislim, da bo to to. Seveda obstajajo še druga prevozna sredstva (motor, skiro, rolerji, podmornica, raketa haha :) ), ampak jih jaz ne uporabljam, tako da ne bom pametnjačila o njih ;). Mislim pa, da bo v prihodnosti vedno več možosti in vedno hitreje bomo prišli na cilj. Popularna bo postala tudi raketa, pa verjetno spet hitri vlaki (TGV), pa konkordi, ki so že nekaj časa ukinjeni. Upam pa, da bodo nova prevozna sredstva še bolj varna, še posebno si želim neko nadomestitev za avte ali pa vsaj povečano varnost, saj mislim, da bodo tako marsikomu prihranjeni živci... Drugače pa: Počasi se daleč pride, zato jaz zelo rada uporabljam svoje nogice za po mestu :).

~KO SE JE POTREBNO ODLOČITI...~

Joj, to življenje je res lepo... Samo zna biti pa tudi težko... Sploh kar se tiče odločitev. In jaz sem včasih takooo zelooooooo neodločna oseba. Začne se s tem, da v trgovini zagledam lepe sandalčke in probam številko 39 in potem še 4o in ne vem, katera mi je bolj prav. In potem stojim 100 let pred ogledalom in se gledam in merim in težim kolegici in še vedno gledam... Potem vprašam še prodajalko, kaj misli. In potem se še malo gledam. In po 100 letih celo kupim. In potem se še doma sprašujem, če sem prav izbrala. Ma katastrofa! Isto je na kosilu. Kljub temu, da sem lačna za umret, se včasih ne znam odločiti. Pica ali zelenjavni riž? Ali mi bolj diši mesna lazanja? Joooj, kaj pa če bi gratinirano polento s šampinjoni? Na koncu grem že sama sebi na živce! No, vsaj v mehiški vedno vem, kaj bom jedla :). No, ma dobro, to so še majhne odločitve... Kaj pa kar se tiče velikih stvari? Naj povem en primer... Vedno sem govorila, da jaz ne bom šla na Erasmus izmenjavo, pa čeprav bi mi to še kako prav prišlo, saj študiram jezik. No in potem pride leto 2007, malo težav na faksu, profesorica mi svetuj naj grem, tudi sama ugotovim, da bi mogla iti, saj je to enkratna priložnost (Erasmus štipendije namreč ne dobiš pri 50 :) ). No in sem se celo prijavila in tako presenetila vse bližnje, še najbolj pa sebe! In zdaj me spet meče. Trenutno imava z ljubim super obdobje (tok, tok) in se fuuuuuul štekava in v takšnih obdobjih mi je najtežje. Strah me je it v drugo državo za 4 mesece! Bojim se namreč, da bo za enega od naju začelo veljati: Daleč od oči, daleč od srca. Tega pa nočem, saj mi najina veza pomeni več kot bodoča kariera! In profesorica sem lahko tudi brez te izmenjave. No, čeprav bom verjetno boljša profesorica, če bom poznala tudi kulturo, civilizacijo... Eh, ne vem, me prav zanima, kaj se bom potem odločila... Upam, da bom dovolj pogumna, da bom šla in naredila nekaj zase. Zraven pa dala še najino zvezo na preizkušnjo... Ja, odločati se ni lahko, ampak se je potrebno, saj je to del našega vsakdanjika.