~PRAGA- KRALJICA MED PRESTOLNICAMI~

Evo, končno spet pišem malo na tale moj blog. Ja, so bili izpiti, tako da ni bilo časa pisati ;). No današnji post bom posvetila Pragi, prestolnici Češke, kjer sem še s svojim fantom in še dvema kolegicama in njunima ˝prikolicama˝ (ta izraz sem nekomu ukradla, ker mi je ušeč ;)) dočakala letošnje novo leto. Za Prago sem se odločila bolj zaradi želje moje bivše cimre. In smo šli. In ni mi žal, saj sem se v Prago kar zaljubila! Všeč so mi bile uličice, trgi, prekrasna okrasitev, trgovine, njene kulturne in zgodovinske znamenitosti, njena domačnost, všeč mi je bila enostavnost uporabe metroja, itd., itd. In kaj si je vredno ogledati v Pragi? Ja, Praga ne bi bila Praga brez Karlovega mostu, ki je okrašen s številnimi kipi, brez Hradčanov, velikega grajskega kompleksa, brez Staromestnega trga s Staro mestno hišo in njeno astronomsko uro iz 15. st., brez reke Vltave, brez Zlate uličice, kjer je neko obdobje svojega življenja živel tudi slavni Franz Kafka,... Seveda pa je Praga znana tudi po svojem pivu (npr. Staropramen, Branik) in po svoji kuhinji (češki kruhovi cmoki in golaž z brusnicami in smetano), kar smo seveda morali tudi sprobati. Piva sicer ne pijem in ga zato nisem poskusila, sem pa zato navalila na češko prehrano, a mi sploh ni bila všeč! Golaž je bil sladek in po nekaj grižljajih sem imela tega okusa že vrh glave in sem že veselo pogledovala proti mojemu dragemu, ki si je naročil kar dve kosili, ki sta bili seveda veliko bolj okusni, vsaj za moje pojme no (pohan sir in krompir in dunajski zrezki :)). No, pa kaj bi nakladala, bodo fotke več povedale :).

To je pa tale urca, o kateri sem prej pisala. Pod njo se prebivalci Prage dobivajo, kot se mi dobivamo na Prešercu :).

To je pa en stolpič. Vodička nam je povedala eno zanimivo legendico glede njega. Ko gre neporočena ženska skozi, ne sme govoriti, v nasprotnem primeru, se ne bo nikoli poročila. Seveda smo se vsi namuznili, ampak ženske smo bile pa vseeno tiho, ko smo šli skozi. Mene je pa seveda moj ljubi veselo zafrkaval. In potem še dodal: Uh, treba še kdaj to ponovit, redkokdaj je tako tiho, kot je bilo sedaj :)) :P.

To je pa Češki most, s tega mostu se spustiš čisto k reki in že se gre lahko na izlet z ladijco po Vltavi, kjer ob pijački in jedački lahko uživaš v nočnih lepotah te prelepe prestolnice (mi smo to seveda storili ;)). Ob tem mostu smo se vedno dobivali tudi, da nas je avtobus potem odpeljal v hotel.

To je pa že del Hradčanov, ki jih sestavlja več palač in rezidenc. Tu je tudi predsednikova palača, najdemo pa tudi nekaj slovenskega: Plečnikovo delo (glej par slikc naprej).

Takšna 2 vojačka pa najdemo pred Hradčani. Držita se zelo resno, stojita zravnano in zelo mirno kljub vsem norcem, ki se fotkamo z njimi. No jaz sem se slikala z mojim ljubim in sem stala na tisti strani, kjer drži puško in sem bila kar par cm stran od njega, ker me ga je bilo kar strah. Ful grdo gledajo! Drugače pa nam je vodička rekla, da so določeni pogoji, da si lahko eden od te straže. Poleg tega, da je moški vojak, mora bit še določene višine in lepšega izgleda, karkoli že to pomeni :). Drugače pa se menjajo na vsaki 1 ali 2 uri.

Tole je pa cerkev sv. Vida, ki tudi spada pod Hradčane. Gradili so jo pa več stoletij, saj je res zelo dodelana (to je le ena perspektiva tele cerkve).

Tale stolpič na levi je pa Plečnikov. Ker so njegov vrh odbili, ko so ga sem pripeljali, so potem dodali le to piramidico na vrh. Drugače pa nekateri niso marali Plečnikovega dela v Pragi, ker je bil premoderen in nekega dne je našemu Joškotu prikipelo in je pobral šila in kopita in ni nič več ustvaril v Pragi. Drugače pa v sklopu Hradčanov najdemo še Plečnikov vrt in Plečnikova očesa (to so take lučke v obliki očesa :) ).

Evo, to je pa ena od hišic v Zlati uličici. Hišice so bile zelo zelo majhne, v njih so pa živeli stražarji, pa tudi razni umetniki. V tej je živel nekaj časa pisatelj Franz Kafka. Sedaj v njih najdemo trgovinice, muzej orožja in oklepov, itd.
To je pa nekaj za moške. Nogometni stadion Strahovo, ki pa smo ga žal le obvozili, zato tudi slika iz busa.

Pogled na Prago ob spuščanju s Hradčanov.

To je pa slikano na Karlovem mostu. Poleg vseh umetnikov, ki tu ustvarjajo, je dogajanje popestril stričko, ki je navdušeno igral na tole napravico. Uh, imam tudi posnetek tega, mi kar obudi spomine :).

Tole je pa najlepše okrašeno naravno drevo, kar sem jih kdaj videla. Žal na sliki ni tako lepo, v živo pa si kar tiho od lepote drevesa :), res je bilo nekaj posebnega, kot v pravljici. Pohvalno: pod drevesom je pisalo, da so lučke ekološke :).

Tukaj pa je nekaj najlepšega. Angelček s piščalko. Bila sta 2, vsak na eni strani. Ja, to slikco sem mogla dat, tudi če sva tudi mi2 gor, ker sem bila ob teh dveh angelčkih čisto stopljena, ker sta mi bila res tako zelo všeč. Pa je padla tista moja o anonimnosti... :). No, upam, da bo tudi v Ljubljani kdaj videti takšno čudo okraševanja.

Pa sem končno prispela na konec pripovedke o pravljici Prage. Upam, da sem koga prepričala in si bo šel tudi zaradi tega prispevka ogledat tole mestece. Jaz upam, da se še kdaj vrnem ;).

P.S.: Ker pa ni vse popolno... ima tudi Praga svoje pomankljivosti. Pazite se natakarjev, ki si hočejo zaračunati mastne napitnine, izogibajte se barčkov sredi centra, ker imajo peklenske cene (mi smo dali za 1 kapučin, 2 čaja in 5 vročih čokolad čez 25evrov oziroma 650 čeških kron) in baje je v Prago bolje spomladi, saj zna biti pozimi zelo mrzla (mi smo imeli srečo, saj ni bilo snega, pa tudi stopinje niso padle pod -5 stopinj ;) ).

~USODA IN PRIJATELJSTVO~

Zadnjič sem čakala na trolo, mudilo se mi je že inštruirat in ko sem tako vsa živčna, ker spet zamujam, stala pri Pošti, zagledam Evo, s katero ne govoriva že enih 5 let...
Z Evo sva bili kolegici še iz jaslic in sva marsikaj doživeli skupaj. Bili sva tudi sošolki na gimnaziji in potem sva šli še z dvema sošolkama živet skupaj v Ljubljano. To je bilo prvo leto našega študentskega življenja, bile smo vse vesele in vznemirjene, saj smo prvič živele same, brez staršev, brez družine v naši ˝veliki˝ prestolnici. In namesto da bi bilo vse prelepo, smo se skregale že po približno 3 mesecih našega skupnega cimrskega življenja. Zakaj? Zato, ker sem jaz hotela ˝prešvercat˝ mojega tipa v naše stanovanje enkrat med vikendom, ko sem morala ostati do sobote v Ljubljani, saj sem imela s plesnimi nastop. In Eva se ni strinjala, saj se je bala, da nas bodo vrgli iz stanovanja, če me lastniki dobijo (živele smo namreč v 2.nadstropju v hiši nad starejšim parom, ki je oddajal stanovanje, prepovedani pa so nam bili moški obiski). Povedala sem ji, da bom sama prevzela odgovornost, če me dobijo, toda ona je še vedno prostestirala. In ker sem bila jaz odločena, da pride moj tip k meni, je ona vse izblebetala svoji ljubi mamici, ki me je potem takoj poklicala in mi po telefonu grozila in me prepričevala, da ne smem narediti tega, da bo prišla ona v Ljubljano in take. In potem sem ji od jeze rekla, da naj kar pride in ji odložila slušalko. Ampak ker ni dosegla svojega cilja, je klicala še mojo mamo!!! V glavnem, na koncu jaz fanta nisem pripeljala v stanovanje, z Evo se pa tudi nisem hotela več pogovarjati, saj je izdala moje prijateljstvo. Ona se je sicer nekaj trudila in me pozdravljala in se skušala pogovarjati z mano, jaz pa sem se na njene besede odzivala le z molkom. In potem se je nekega dne kar odselila. Ni se poslovila ne od mene ne od ostalih dveh cimer. In od takrat si ne rečeva niti ˝a˝, tudi če se skoraj zaletiva.
No, tistega dne sem jo videla le za sekundo, ko je vstopila na eno izmed trol. Spet se nisva pozdravili in moram povedati, da mi ni bilo vseeno, čeprav se še vedno ne počutim niti malo kriva za to, da sva skregani. Velikokrat tudi sanjam, da sva spet prijateljici, da se vsaj pozdraviva in vprašava kako kaj. Včasih mi je žal, da se je zgodilo, kar se je, potem pa pomislim malo globje...
Če se ne bi skregala z Evo in če ne bi šla tudi druga cimra živet drugam (tako sva ostali le dve in sva zato iskali dve novi cimri), ne bi nikoli spoznala Katje in Mateje. Onidve sta se namreč odzvali na najin oglas in takoj od začetka smo se ujele in postale prave prijateljice. Drugo leto smo se skupaj preselile v drugo stanovanje (kamor smo lahko vozile kogarkoli ;) ) in naše prijateljstvo se je le še bolj razvilo. Prijateljice smo še danes kljub temu, da smo z različnih koncev Slovenije. S Katjo in ostalo druščino smo bili letos skupaj za novo leto v Pragi, še vedno skupaj hodimo na kosila, si kupujemo darila za rojstne dneve, skupaj žuramo, se pogovarjamo po msn-ju ali preko gmaila in si tudi zaupamo najbolj sočne dogodke iz našega seksualnega življenja.
In če tako razmišljam, sem vesela, da se je zgodilo, kar se je, da mi je usoda pripeljala super prijateljici, brez katerih si danes ne predstavljam več svojega življenja... In takrat si rečem le: Hvala Eva.

P.S.: Seveda pa ne bi imela nič proti tudi, če bi usoda poskrbela, da sva tudi z Evo spet na ˝oj˝ ;).

~DOJENČKI...~

Današnji blog bom posvetila dojenčkom... in njihovim mamicam in očkom. Danes, ob 5.30 je namreč rodila moja kolegica in sošolka iz gimazije (tako sem vesela, juhuuuuuuuu :) ). Rodila je punčko Lino, ki je ob rojstvu tehtala 3050 g in merila 51 cm. Ima črne laske, čeprav bodo namesto njih, po moje, kmalu pognali blond, skodrani laski, ki bodo spominjali na malega prikupnega angelčka (to bo po mamici ;)).
In kaj povedati o dojenčkih? Veliko je za povedati. Še preden dojenček sploh postane človeško bitjece, se že na veliko govori o njem, saj to malo, vreščeče, sladko bitjece lahko zelo spremeni svet posameznika oziroma spremeni svet posameznikov. Stavek ˝noseča sem˝ namreč ni kar en navaden stavek, ampak je nekakšen poseben stavek, ki govori o nekem mogoče bodočem življenju. Za nekatere pare ta stavek prinaša presenečenje, zaskrbljenost, nesrečo, strah, za druge (hvala Bogu) srečo, pričakovanje, izpolnitev želj. Ko test nosečnosti pokaže dve črtici oziroma plus, nekateri skačejo v zrak od veselja in sreče in navdušenja (še posebno, če je nosečnost rezultat dolgoletnega zdravljenja neplodnosti), eni pa se odločijo za splav zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov. Toda če se par odloči za življenje, stavek ˝noseča sem˝ velikokrat prinaša tudi druge stvari: poroko, stanovanje, odgovornost oziroma vsaj pogovore o vseh teh stvareh. Ja, vse to dela to malo bitjece, ki je ob ugotovljeni nosečnosti bolj podobno pikici kot pa človeku...
In potem sledijo meseci pregledov in obiskovanja materinske šole in nakupovanje oblačilc in vseh ostalih potrebščin in branje knjig in revij in člankov o negi dojenčka, o nosečnosti in o porodu. In trebušček se veča in veča in nekega dne se otroček odloči, da bo treba pokukati na svet. In potem pride težko pričakovani trenutek poroda in rojstva, kar se staršema za vedno vtisne v spomin, saj je po 9 mesecih trud poplačan... Na svet priveka mala kepica (ali pa več kepic ;)), ki spremeni par v družino, starši postanejo še stari starši, bratje in sestre postanejo strici in tete, itd.
Dojenček pa ne spremeni le družine, ampak lahko spreminja tudi svet, saj nikoli ne veš, če se je rodil bodoči Mozart, Marija Terezija ali Karl Marx (malo za šalo, malo za res ;)).
Skratka, vsak dojenček prinaša nekaj novega, edinstvenega, neponovljivega in zato tak vik in krik okrog njega. Anji in Sergeju zato želim čim manj vika in krika ;) in čim več nasmehov, lepih trenutkov in seveda zdravja in ljubezni! Pa kmalu še enega novega člana, da se bo imela Linca s kom igrat ;).

~ZNANI NEZNANCI~

Že 5.leto študiram v Ljubljani in tja se vozim predvsem z vlakom, kar pomeni, da grem najmanj enkrat na teden z vlakom v Lj oziroma iz Lj. In ker sem na vlaku ponavadi sama (pa ne zato, ker sem nedružabna, ampak ker imajo kolegice drugačne urnike in hodimo na vlak ob različnih urah), si ogledujem ljudi. Veliki, majhni, debeli, suhi, blondinci, rjavolasci, ženske, moški, otroci, najstniki, pankerji, rejverji, elegantneži, pijanci, norci, invalidi, starši, babice, dedki... In vsak na vlaku nekaj počne: berejo ali poslušajo mp3-je ali se pogovarjajo po telefonu ali se pogovarjajo s prijatelji ali razgrajajo ali poskušajo utišati svojega otročka, ki se neumorno dere ali spijo ali pa preprosto gledajo skozi okno in opazujejo pokrajino ali pa so z mislimi daleč proč.
Najbolj pa mi je zanimivo, da že dlje časa na vlaku srečujem ene in iste ljudi, ki hodijo, tako kot jaz, na isti vlak ob isti uri in na isti del vlaka, kjer sedim tudi jaz. Ko pomislim na te ljudi, se najprej spomnem na enega moškega, ki pride na vlak nekaj postaj za mano in se tudi velikokrat vsede zraven mene. Zame je on znani neznanec. Zakaj ga tako poimenujem? Ker vem zanj, ker ga ločim od drugih neznanih ljudi, ker mi je znan, pa še vedno neznanec, saj ne vem kako mu je ime, ne vem kaj dela, ne vem, kdo so njegovi prijatelji, ... Vem pa nekaj stvari o njem: vem od kje prihaja, vem, da je poročen (zlat poročni prstan na prstancu ;)), vem, da dela nekaj v zvezi z računalniki, saj na vlaku večkrat prižge svoj prenosnik in bere in tipka in se muči. Vem tudi, da je prijazen, saj me je že vprašal, če mi pomaga dati nahrbtnik dol s police v vsej tisti gužvi. Vem tudi, da dela v Ljubljani, saj je na vlaku vedno zgodaj zjutraj... Zaradi vseh teh razlogov je on zame znani neznanec in včasih razmišljam o njem in se sprašujem kakšno je njegovo življenje, kam hodi delat, kakšna je njegova žena, ima otroke, zakaj malo poskakuje, ko hodi, je srečen, ga pozna od mame sodelavka, ki živi v istem kraju, itd., itd. In včasih me prime, da bi šla za njim in ugotovila pri katerem podjetju dela in bi tako vedela o njem kaj več. Pa da ne bo kdo pomislil, da mi je ušeč, to ne, sem pač le ženski firbec ;).
Na vlaku je vedno tudi skupinica žensk, ki se skupaj vozi delat, one so mi zelo antipatične, čeprav jih ne poznam, ampak ene 2 imate zelo tečen glas in delujeta mi nekako hinavsko, zelo opravljivo, čeprav res nimam razlogov, da jih sodim, a takšni so pač moji vtisi, ko jih opazujem. Nekaj postaj pozneje se jim vedno pridruži mlajša ženska, ki se mi kar smili, ker jo vedno tako zaslišujejo...
Zadnje čase na vlak prideta tudi dve ženski srednjih let in vedno stojita, saj je vlak že nabito poln. Onidve sta mi zelo simpatični, po pogovoru me spominjata na mojo mamo, saj sta zelo mladostni in se po moje zelo razumeta s svojimi otroki...
Dvakrat se je k meni usedla tudi punca rjavih las, ki se najprej, ko se usede, ogleda v šipi vlaka in si popravlja frizuro, potem pa pokliče po telefonu verjetno kakšno svojo sošolko...
Ja, to so moji znani neznanci, ki mi popestrijo predvsem pondeljkova ali torkova jutra, ko se vozim proti Ljubljani...

~ŠE JE UPANJE ZA TA SVET...~

"Se že vidim v prihodnosti! Dragiii, a daš kartico?" mi je razlagala kolegica Taja, ko sva se pogovarjali o tem, v kakšnem ljubezenskem razmerju se vidiva čez nekaj let.˝Potem, ko bo dal kartico, pa bova šla spet vsak po svoje," je nadaljevala. Po nekaj minutnem pogovoru pa je še dodala: "Ne vem, če bom jaz kdaj zmožna večne zvestobe, svoboda mi preveč pomeni!" Ta njena izjava me preseneti in sama pri sebi si mislim: "Pri teh letih pa ji ljubezen in zvestoba več nič ne pomenita…" Hmmm, meni je to njeno razmišljanje tuje, saj sem sama vedno sanjala o princu na belem konju (pa naj zveni to še tako pocukrano), ki me bo ljubil in
kateremu bom ljubezen vračala, ob katerem bom čutila vroča strast pa tudi varnost in predvsem ob katerem bom jaz Jaz. In na takšno zvezo nisem nikoli gledala kot na jemanje svobode!
Pred začetkom študijskih let, sem imela le takšne prijateljice, ki so razmišljale podobno kot jaz. Očitno je bilo to le naključje. Taja je, kot sem že omenila, drugačna. Ona se tudi ne brani denarja in… seksa. Zadnjič sva se pogovarjali o najinih seksualnih izkušnjah in je spet presenetila. Vedela sem, da ni ravno Devica Marija, a njena izjava me je osupnila: "Faaak Tanči, jaz sem že zdavnaj nehala štet, in to pri 47! In to je bilo pred šestimi leti!" "Ojoj, ta je pa že zdavnaj prekosila vse Casanove," sem si mislila. Pa še kar ni nehala presenečat: "Sem povabljena na dva trojčka, hahaha!" Da ne govorim o njenih homoseksualnih prijateljih, ki bi jih rada spreobrnila..No, pa pustimo Tajo. Ampak tu je še Kaja, Sanja in Tina, vsaka s svojimi številnimi izkušnjami: seksualna izkušnja z žensko, z bratrancem, svinganje, seks s fantom najboljše prijateljice, itd.
Zakaj govorim o vsem tem? Zato, ker sem v zadnjem času veliko razmišljala o tej tematiki in ker sem se večkrat vprašala: "Sem jaz dolgočasna, ker imam "resno" zvezo? Sem mogoče le staromodna? Ali sem ena redkih, ki še verjamejo v ljubezen?" Pa sem po pogovoru z zgoraj omenjenimi gospodičnami ugotovila, da si večina želi gospoda Pravega, a ga še niso srečale in si zato življenje krajšajo z raznimi avanturicami. Uh, sem si oddahnila, ne vem, če bi ta svet prenesel še izgubo vere v ljubezen! Torej, še je upanje za ta svet…

*Imena so zaradi občutljivosti tematike spremenjena.

P.S: Ta članek je bil napisan že pred kakšnim letom v okviru predmeta na faxu, ampak se mi zdi še vedno zanimiva njegova tematika...

~ŠE ENA NOVA BLOGERKA...~

Pa naj se še jaz pridružim ogromnemu številu ljudi po vsem svetu, ki pišejo svoje misli, čustva, zgodbe, potopise, itd. v t.i. spletni dnevnik. O tem, da bi pisala, sem razmišljala že dlje časa, a sem vedno našla neke razloge zakaj ne pisati: nimam časa, že tako sem zasvojena z internetom, izpitno obdobje, itd. No, danes pa sem si rekla: V novem letu bom začela pisati, ker imam prepolno glavo vsega in moram to nekam izliti! Seveda pa sem se že takoj na začetku srečala z veliko problemčki:
1. Tehnologija- rada bi namreč takoj imela lep blog z lepimi slikcami, predlogo, muziko, lepo pisavo, itd., a se treba seveda naučit, kako se vse to naštima, kar pa meni ne gre tako hitro, ker sem bolj antitalent (sam mam pa voljo in sem trmasta ;)).
2. Jezik- pisati v pravilni slovenščini al bolj po svoje? Kot vidite, pišem bolj po svoje že, ker mi tako še najbolj gre...
3. Zasebnost- ostati anonimna ali deliti svoje slikce z morebitno širšo javnostjo? Hmmm... zanekrat sem še pri anonimnosti, ampak nikoli ne reci nikoli... ;)

No, bom probala to zdaj objavit, da vidim, kaj sem spackala. Če ne bom spet zbrisala, ker to pišem že tretjič grrr!