~NADALJEVANKA, KI JE SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE~

Vem, da naslov zveni zelo usodno, ampak res se je to zgodilo :). No, pa naj razložim, zakaj je nadaljevanka Sous le soleil (za tiste, ki ne znate francosko... to pomeni Pod soncem) spremenila in zaznamovala moje življenje... V osnovni šoli sem namreč gledala to francosko nadaljevanko na Sloveniji 2 (v slovenščini so jo poimenovali Saint Tropez, ker se vse dogaja v tem lepem, francoskem, obmorskem mestecu na Azurni obali) in sem bila čisto navdušena nad njo. Tako sem vsak dan sedela pred televizijo in ob gledanju čutila in doživljala ljubezen, žalost, veselje, solze, skratka vse lepe in grde trenutke teh lepih, simpatičnih, mladih ljudi (no nekateri so bili tudi hudobni in zato manj lepi :) ). Z glavnimi junakinjami sem se poenotila, si želela biti tako lepa, zaljubljena, srečna, itd. :). No in seveda je navdušenje nad nadaljevanko prineslo tudi navdušenje nad francoskim jezikom. In ker sem se vpisala na gimnazijo, je bila ena od možnosti za drugi tuji jezik... francoščina! In seveda sem se odločila zanjo :). Ok, do sem ta nadaljevanka ni še tako usodno posegla v moje življenje, toda to se je zgodilo že 4 leta pozneje, ko sem morala izpolniti vpisnico za študij... Na vsa tri mesta sem namreč napisala francoščino. In bila seveda sprejeta, saj omejitve ni bilo ;). Torej, da povzamem. Če ne bi bilo nadaljevanke Sous le soleil, se jaz najverjetnje ne bi odločila za drugi tuji jezik na gimnaziji izbrati francoščino in posledično je ne bi šla tudi študirati. Sedaj pa sem s tem jezikom povezana za celo življenje, saj bo skoraj 100% francoščina del mojega poklica (če bo vse po sreči, bom ˝mulce˝ morila z njo :) ). No pa naj sedaj kdo reče, da TV ne vpliva na življenja ljudi?! :)))
In zdaj se na vsak način hočem dokopati do te nadaljevanke, da obudim spomine iz otroštva! Še bolj pa me je zamikalo, ko sem ugotovila, da se nadaljevanka snema že od leta 1996 in se danes, leta 2008, še vedno snema in posnetih je že 13 sezon!!! Rada bi videla vse dele, rada bi videla, kako so se spremenili moji igralci, kaj se jim dogaja?! A je težko, saj nikjer ne najdem teh epizod :(((. Tako da če kdo kaj ve, če ima kdo kakšno idejo, kje to dobiti, naj mi javi, ker si res želim imeti celotno zbirko, saj je le-ta kriva za mojo poklicno izbiro ;). V najslabšem primeru, bom poskušala zvohljati, kje se te DVD-je kupi v Franciji in jih tam kupila letos, saj grem na kar dva ˝obiska˝ v Francijo in eden od teh ˝obiskov˝, je izmenjava, ki bo trajala cele 4 mesece... Bila bom pa zelo blizu prizorišča snemanja, v Toulonu, tako da naj me vrag, če tega ne dobim :).

Sedaj pa še posnetek pesmi, ki mi je tako zelooooooo všeč in me spomni na tiste čase...

~BREZ VODE MI ŽIVETI NI...~

Ne vem, kako je z drugimi, ampak jaz sem malo obsedena z vodo. Vedno moram imeti pri sebi plastenko vode, drugače se ne počutim dobro. Vse se je začelo, ko sem hotela iti kakšno ˝kilco˝ dol in sem se odločila, da bom začela piti le vodo. To se je zgodilo že kar nekaj let nazaj in od takrat si ne predstavljam več življenja brez te, za življenje tako potrebne, tekočine. Najraje namreč pijem vodo (me najbolj odžeja) in povsod s sabo prenašam plastenko. Mama se mi seveda smeje, ko zjutraj, navsezgodaj (natančneje ob 6.30) na vlaku že ˝cuckam˝ svojo vodico :). S sabo jo nosim na vlak, na fax, v šoping, itd. Velikokrat namreč hitim in potem mi vedno zakuha in če ne bi imela vode pri sebi, bi pregorela. Najhujše mi je bilo, ko sva šla lani s fantom v Tunizijo z letalom in so uvedli tisti zakon, da ne smeš s sabo na letalo vzeti tekočine, niti vode! Joj, sem bila jezna! Pa ne morem iti v Afriko brez vode noooooo!!!! Grrr... No in ravno danes sem razmišljala, kako more biti ljudem, ki živijo v deželah, kjer iz pip ne teče pitna voda! Meni bi bilo to grozno! Za vsak požirek vode bi morala v trgovino! Si ne predstavljam! Sama namreč prihajam iz kraja, ki slovi po zelo dobri vodi. In tako so moje ˝flajške˝ vedno polne dobre, mrzle vode! No, tudi v Ljubljani je voda dovolj dobra, da jo lahko veselo tankam :).
Seveda pa si občasno privoščim tudi različne kupljene vode. Zadnje čase si najraje kupim Dano, všeč pa so mi vsi okusi (hruška, jabolko, pomaranča, granatno jabolko). Seveda so mi všeč tudi vode znamke Zala, ampak ker sem slišala, da niso najbolj zdrave, se jih malo izogibam. Občasno si kupim tudi Oazo, čeprav mi ni ravno najljubša.
Voda pa je pri meni nepogrešljiva tudi kar se tiče osebne higiene in sproščanja. Dan namreč vedno končam s tuširanjem z vrelo vodo, ki ima že skoraj učinek savne :), zraven pa razmišljam o dogodkih dneva. Kaj je lepšega? :)
Ja, ja, kaj bi brez vode??? Strah me je dneva, ko/če bomo ostali brez nje... Zdi se mi namreč, da premalo pazimo na to naše naravno bogastvo. Toda še vedno poskušam ostati optimistična. Upam namreč, da bom lahko vedno le odprla pipo in že bo pritekla moja ljuba vodica :).

~ČE BI IMELA DENARJA KOT PESKA...~

Ja, denar je baje sveta vladar :). No in kaj vse bi si jaz privoščila, če bi imela neomejene količine dinarčkov (oziroma evričev :) )? Ker navsezadnje je sanjati lepo, a ne? :)

1. Najprej bi si kupila eno lepo hiško zame in za mojega ljubega in za najine bodoče otročiče. Kupila bi pa eno montažno hiško na Primorskem, seveda se tudi bazena ne bi branila ali pa hiše ob obali ;). Primerki sledijo spodaj (čeprav kljub dolgemu iskanju po netu nisem našla tiste res popolne :) ).



2. Potem bi si kupila (ali pa bi ga šla raje iskat v zavetišče) še enega kužka za v hiško oziroma pred hiško ;).


3. Kupila bi si avto (svojega namreč še nimam). Nekako se najbolj nagibam k znamki Alfa. To sem podedovala od fotra :). Slika je le simbolična, saj na avte ne dam veliko. Verjetno bi odkupila kar staro alfico od fotra, ki mi je zelo ljuba :).


4. Privoščila bi si doooolg šoping. Trenutni šoping wiš list je sledeč:
- balerinke (čeprav sem si jih že večkrat merila, sem si nekako smešna v njih in imam trenutno le ene s podplatom)
- nekaj novega spodnjega perila
- še kakšna nova jaknica (glede na to, da z zadnjim nakupom jakne nisem ravno zadovoljna)
- še kakšna bela torbica
- nova torba za na fax (ker se mi je zdajšnja po zelo kratkem času že zdrsala!!!)
- še veliko novih poletnih majčk in ostalih stvari



5. Šla bi na kakšno dooooolgo potovanje v zelooo tople kraje. Najprej bi ena dva tedna ležala na plaži in uživala, potem pa bi sledili kakšni izleti. Seveda ne bi šla sama, ampak bi vzela ljubega s sabo, pa še kakšen parček zravn za družbo ;).


6. Kupila bi si še en vikend ob morju (v primeru, če ne bi že živela ob morju :) ), nekje na Hrvaškem, da bi lahko hodila uživat kadarkoli bi se mi zahotelo.

7. Ker imam zelooooo rada morje in poletje, ampak na žalost tudi obožujem sladkarije in druge dobrote, športnica pa ravno nisem, bi šla pred poletjem še na odstanjevanje celulita ;).

8. Kupila bi si tudi veliko knjig, še posebej raznih slovarjev, slovnic, leposlovja v francoščini, saj bom vse to v prihodnosti, kot profesorica francoščine ;), še kako potrebovala.

9. Seveda pa so z denarjem povezane tudi druge želje. In če bi imela hiško (ali stanovanje) in službo, ki bi omogočala, da bi dobivala vsakomesečne prilive, bi z ljubim sigurno kmalu imela tudi otroka oziroma otroke. A ni luškan no?


10. Verjetno bi se še kaj našlo, ampak se sedaj ne spomnem... Aha, plačala bi si osebnega trenerja, da bi me prisilil telovaditi in bi potem mogoče točka 7 odpadla :)).

No, to je konec mojega seznama. Sem skromna, ne? :) Seveda pa bi denar še malo razdelila naokoli. Mamo in fotra bi poslala na kakšno potovanje, jima kupila novo kuhinjo (trenutna mamina želja), itd., itd. Kakšne so pa vaše želje? Verjetno imamo vsi podobne. Zdi se mi, da je skoraj vsem mladim na prvem mestu moja številka 1, nakup stanovanja, kar je dandanes zelo težko izpolniti. Ampak to je že druga tema...

~ PREVOZNA SREDSTVA~

V daljni preteklosti so se ljudje zanašali le na svoje nožice :), danes pa imamo na razpolago kar nekaj prevoznih sredstev, zato sem se odločila, da jim namenim eno svojo objavo. Pa naj vam povem, kakšen odnos imam jaz do njih, katera so mi najljubša, katerih ne maram, katera najpogosteje uporabljam, itd.
Prevozno sredstvo številka 1: VLAK
Ja, vlakec je eno izmed mojih najljubših prevoznih sredstev, če ne že kar najljubše (če tega še niste ugotovili iz mojih prejšnjih postov :)). Zakaj? Zato, ker se na njem počutim varno (to je najmočnejši razlog), ker lahko opazujem ljudi, ker mi na njem ne dela slabo, ker lahko berem, se učim, poslušam muziko, telefoniram in nenazadnje, ker moja mama dela v tej firmi :)). Vlak uporabljam dvakrat na teden, za v Ljubljano in za domov in to prav takšnega kot je tukaj na slikici.
In slabe lastnosti? Ni ravno hiter, če je gužva, moraš stati (grrr, tega ne maram, še posebno, če sem opremljena z rucakom, prenosnikom in torbico, pa po možnosti še z dežnikom!) in ne pripelje te točno iz točke A v točko B. Ampak še vedno vlakec obožujem, ker me je na njem res najmanj strah, saj iztiritev ni ravno pogosta ;).

Prevozno sredstvo številka 2: AVTO















Avto je na mojem spisku priljubljenosti na zadnjem mestu. Presenetljivo? Zame ne. Čeprav so mi avti všeč, so najbolj priročni, te pripeljejo skoraj direktno pred televizijo, so najpogosteje rabljeno prevozno sredstvo, so hitri, pa jih ne maram ravno najbolj, saj v njih vsak dan umre ogromno število ljudi :(. Zame je to prevozno sredstvo zato najmanj varno in mi povzroča največ skrbi. Vedno me je namreč strah za moje bližnje, ki so na cesti in včasih že kar pretiravam in paničarim in zahtevam, da se mi vsi javljajo, ko pridejo do cilja. Če bi bilo po moje, bi avtomobile kar ukinila ali pa bi vsaj uvedla avtomobile, ki sami vozijo in to po predpisih, torej ne bi bili odvisni od človeškega faktorja. Domov bi prevažali vse ljudi, ne glede na alkohol v krvi, ne glede na invalidnost, itd. A ne bi bilo fajn, da bi samo vpisali ulico in kraj in bi nas že pripeljal domov brez najmanjšega tveganja? Joj, jaz že nestrpno čakam na tale izum :).

Prevozno sredstvo številka 3: AVTOBUS


Avtobus mi je srednje ljub. Ko sem bila majhna, sem sovražila izlete z avtobusom, saj mi je bilo vedno slabo gor in sem morala vedno iti sedeti čisto spredaj. Danes me avtobus spomne na kakšen izlet, saj ga večinoma uporabljam za potovanja (če se že ne gre z letalom). Nazadnje sem bila z avtobusom v Pragi, še prej pa me je pripeljal do Pariza. Drugače mi daljši prevozi z avtobusom niso ravno všeč, saj znajo biti zelo neudobni, še posebno, če moraš še spati na njem. Tudi branje na njem zame odpade, saj se zna zgoditi, da mi pride slabo, tako da raje gledam televizijo :).

Prevozno sredstvo številka 4: LETALO
Ooo, letalo mi je tudi zelo všeč :). Seveda me spomne na potovanja, ki jih obožujem. Z njim sem se prvič peljala iz Pariza domov, potem v Grčijo in nazaj in lani na Djerbo in nazaj. Seveda me je vedno malo strah, ampak se splača potrpeti, saj te zelo hitro pripelje do željenega cilja :). Možnost strmoglavljenja seveda obstaja in takrat ponavadi ni preživelih, ampak jaz se sklicujem na usodo in kar nekako pozabim na ta strah. No, saj če bi že padli, bi pa sigurno na Skrivnostni otok ;).
Všeč mi je tudi obrok na letalu :) in pogled skozi okno, še posebej, če pod sabo vidiš morje al pa kakšno plažo :).

Prevozno sredstvo številka 5: LADJA
Na ladjo sem skoraj pozabila, saj jaz to prevozno sredstvo zelo zelo redko uporabljam oziroma ga uporabljam bolj na kratke razdalje, npr. kakšno ladijco do Benetk ali pa kakšen trajekt do otoka. Kot prevozno sredstvo na dolge razdalje se mi ne zdi ravno idealno, saj prevoz poteka zelo počasi, pa še kakšno morsko bolezen lahko stakneš. Torej priporočam za turistične oglede ali pa na krajše razdalje, drugače pa niti ne. No, kakšnega jadranja na bogati jadrnici ali pa jahti se ne bi branila no ;).


Prevozno sredstvo številka 6: KOLO

















Kolesa pa jaz žal ne uporabljam veliko, čeprav ga ne bi bilo slabo imeti v Ljubljani, saj te lahko zelo hitro pripelje na cilj, pa še telovadiš obenem. Ampak jaz raje moje kolesce šparam v kleti, da mi ga kakšna baraba ne ukrade v naši prestolnici :).
Predstavlja mi bolj sredstvo za športanje kot pa kaj drugega in moje svetlobo zagleda šele spomladi :).
No, mislim, da bo to to. Seveda obstajajo še druga prevozna sredstva (motor, skiro, rolerji, podmornica, raketa haha :) ), ampak jih jaz ne uporabljam, tako da ne bom pametnjačila o njih ;). Mislim pa, da bo v prihodnosti vedno več možosti in vedno hitreje bomo prišli na cilj. Popularna bo postala tudi raketa, pa verjetno spet hitri vlaki (TGV), pa konkordi, ki so že nekaj časa ukinjeni. Upam pa, da bodo nova prevozna sredstva še bolj varna, še posebno si želim neko nadomestitev za avte ali pa vsaj povečano varnost, saj mislim, da bodo tako marsikomu prihranjeni živci... Drugače pa: Počasi se daleč pride, zato jaz zelo rada uporabljam svoje nogice za po mestu :).

~KO SE JE POTREBNO ODLOČITI...~

Joj, to življenje je res lepo... Samo zna biti pa tudi težko... Sploh kar se tiče odločitev. In jaz sem včasih takooo zelooooooo neodločna oseba. Začne se s tem, da v trgovini zagledam lepe sandalčke in probam številko 39 in potem še 4o in ne vem, katera mi je bolj prav. In potem stojim 100 let pred ogledalom in se gledam in merim in težim kolegici in še vedno gledam... Potem vprašam še prodajalko, kaj misli. In potem se še malo gledam. In po 100 letih celo kupim. In potem se še doma sprašujem, če sem prav izbrala. Ma katastrofa! Isto je na kosilu. Kljub temu, da sem lačna za umret, se včasih ne znam odločiti. Pica ali zelenjavni riž? Ali mi bolj diši mesna lazanja? Joooj, kaj pa če bi gratinirano polento s šampinjoni? Na koncu grem že sama sebi na živce! No, vsaj v mehiški vedno vem, kaj bom jedla :). No, ma dobro, to so še majhne odločitve... Kaj pa kar se tiče velikih stvari? Naj povem en primer... Vedno sem govorila, da jaz ne bom šla na Erasmus izmenjavo, pa čeprav bi mi to še kako prav prišlo, saj študiram jezik. No in potem pride leto 2007, malo težav na faksu, profesorica mi svetuj naj grem, tudi sama ugotovim, da bi mogla iti, saj je to enkratna priložnost (Erasmus štipendije namreč ne dobiš pri 50 :) ). No in sem se celo prijavila in tako presenetila vse bližnje, še najbolj pa sebe! In zdaj me spet meče. Trenutno imava z ljubim super obdobje (tok, tok) in se fuuuuuul štekava in v takšnih obdobjih mi je najtežje. Strah me je it v drugo državo za 4 mesece! Bojim se namreč, da bo za enega od naju začelo veljati: Daleč od oči, daleč od srca. Tega pa nočem, saj mi najina veza pomeni več kot bodoča kariera! In profesorica sem lahko tudi brez te izmenjave. No, čeprav bom verjetno boljša profesorica, če bom poznala tudi kulturo, civilizacijo... Eh, ne vem, me prav zanima, kaj se bom potem odločila... Upam, da bom dovolj pogumna, da bom šla in naredila nekaj zase. Zraven pa dala še najino zvezo na preizkušnjo... Ja, odločati se ni lahko, ampak se je potrebno, saj je to del našega vsakdanjika.

~LJUBEZENSKE KRIZE~

Današnji blog sem se odločila napisati zato, ker ugotavljam, da je kriz med pari vse več in več. Na vsakem koraku namreč naletim na dekleta, ki trpijo, ki ne vejo kaj narediti s svojo zvezo, ki si želijo zvezo rešiti, pa ne vejo kako, ki se trudijo, da bi oživile metuljčke v trebuhu, da bi v zvezo vnesle novo svežino, novo zaljubljenost, ki se trudijo pregnati morebitno rutino, itd. In vse bolj in bolj se sprašujem: Ali je to pojav sodobnega časa? So poznali takšne krize tudi naši starši in stari starši, pa se je manj govorilo o tem? So mogoče včasih ljudje znali več potrpeti in niso iskali takšne popolnosti, kot jo iščemo danes? Težka vprašanja, a ne? In na njih vam na žalost ne znam odgovoriti, saj sem tudi sama ena izmed deklet, ki ima s svojim fantom občasne krize. Včasih se skregava za brez veze in greva hitro čez nesporazume, toda imela sva tudi težke krize (vsaj za moje pojme, moj dragi namreč jemlje vse bolj na izi in ni tako občutljiv kot jaz), ko sem mislila, da naju drži skupaj le še ena nitka, ki jo bo že manjša sapica utrgala. Toda zaenkrat te sapice še ni bilo ;). In upam, da je tudi ne bo, saj si res želim, da najina zveza uspe, da traja... Da traja za vedno, če je le možno, saj svojega fanta ljubim! Vem, da je ta moja želja mogoče neuresničljiva, saj naj bi živeli v času, ko nam na vsako obdobje ˝paše˝ določena oseba, ki nas dopolnjuje in ko je tega sožitja konec, naj bi šli naprej in našli drugo sorodno dušo. Toda jaz še vedno slepo verjamem v ljubezen za vedno in to z enim osebkom, pa naj to zveni to še tako naivno in pocukrano :).
No kakorkoli, to objavo posvečam vsem puncam, ki se trenutno počutijo nesrečne, žalostne, neljubljene, potrte, osamljene, zmedene, negotove in izmučene od dolgega razmišljanja, kaj narediti, da se odnos v zvezi izboljša ali pa razmišljajo celo v smeri, da zaključijo trenutno ljubezensko zgodbo. Vedite, da niste same, da nas je veliko, ki imamo občasne dvome, ki nas je občasno strah prihodnosti, a še vedno vztrajamo... v imenu ljubezni ;).

P.s.: Pogovor s prijateljicami zelo pomaga ;).
P.s.2: Fantje (če sploh kateri bere), oprostite za diskriminacijo, ampak imam večino ženskih prijateljic s takšnimi problemi, zato sem post posvetila njim ;).

~ BIG BROTHER VAS GLEDAAAAAAA~

Končno sem ga spet dočakala... njegaaaa... ta velikegaaaa... BIG BROTHER-jaaa! Jeeeeee :).
Ok, tudi če je bil ta uvodni stavek bolj podoben vriskanju in piskanju voditeljice našega slovenskega Velikega Brata, Nine Osenar, moram priznati in z veseljem priznavam: Obožujem šov Big Brother!!! In ko se začne, vedno skoraj enako piskam in vriskam in skačem od veselja in radovednosti kot Nina Osenar. Ja, ja, kar ubijte me sedaj vi, vi, ki ga ne gledate, vi, ki ga sovražite, vi, ki mislite, da je ta šov samo za bedake prve klase, ki nimajo kaj drugega za delati in zato gledajo to sranje!!! Lahko me tudi poskušate prepričati, da je to najbolj beden šov vseh časov, da so noter sami debili, da je vse preveč primitivno in podvrženo seksu, da je voditeljica piskajoča, odvratna, samovšečna, kurasta in da že zaradi nje ne smem gledati te oddaje. In če vam ne uspe z besedami, me lahko tudi mučite hehe :), ampak ne boste spremenili mojega mišljenja, ker jaz OBOŽUJEM resničnostne šove in konec in pika. Mogoče me boste potem obtoževali, da sem potem očitna voajerka, da uživam gledati kako ljudje seksajo, kakajo, se prepirajo, jejo, jokajo in se smejejo in nič nimam proti vašim obtožbam. Takšna pač sem. Mogoče me pa kot bodočo sociologinjo kulture zanima dogajanje v resničnostnih šovih tudi z drugih vidikov in ne le s prvotnega vidika. Mogoče vidim v tej oddaji tudi odraz današnje družbe in še mnogo več in zato z zanimanjem spremljam vse to dogajanje. Kaj boste pa rekli na to, vi intelektualci, ki tega ne gledate, potem pa vseeno o tej oddaji veste več kot najzvestejši oboževalec? Ena takšnih intelektualk je tudi Jerca Legan, antropologinja. Ona je (že nekaj časa nazaj) obtožila vse gledalce resničnostnih oddaj, da spremljajo te oddaje zato, ker v življenju nimajo kaj drugega početi in da so ti ljudje večinoma nižjega sloja. Intelektualcem in nasploh ljudjem višjega sloja naj bi bilo namreč pod častjo gledati takšne primitivne oddaje, saj imajo bolj pomembne stvari za delati ali pa gledati. Pa ja!!! Očitno oni ne seksajo, ne hodijo na wc in niso v življenju pogledali še enega porniča, saj je tudi to izguba časa in preveč primitivno! No, kakorkoli, z njenimi besedami se absolutno ne strinjam! Poznam namreč ljudi vseh slojev in nazivov, ki spremljajo resničnostne šove. Eni jih pač gledajo zato, da lahko skritizirajo vsakega tekmovalca, drugi zato, da se sprostijo in razvedrijo, tretji iščejo v oddajah psihološke, sociološke, antropološke, biološke, vidike, itd. Vsak po svoje pač... in prav je tako!
No, za konec pa še en pozdrav: Pazite, kaj sanjate, kajti Big Brother vas gledaaaaaaaa! :))