~USODA IN PRIJATELJSTVO~

Zadnjič sem čakala na trolo, mudilo se mi je že inštruirat in ko sem tako vsa živčna, ker spet zamujam, stala pri Pošti, zagledam Evo, s katero ne govoriva že enih 5 let...
Z Evo sva bili kolegici še iz jaslic in sva marsikaj doživeli skupaj. Bili sva tudi sošolki na gimnaziji in potem sva šli še z dvema sošolkama živet skupaj v Ljubljano. To je bilo prvo leto našega študentskega življenja, bile smo vse vesele in vznemirjene, saj smo prvič živele same, brez staršev, brez družine v naši ˝veliki˝ prestolnici. In namesto da bi bilo vse prelepo, smo se skregale že po približno 3 mesecih našega skupnega cimrskega življenja. Zakaj? Zato, ker sem jaz hotela ˝prešvercat˝ mojega tipa v naše stanovanje enkrat med vikendom, ko sem morala ostati do sobote v Ljubljani, saj sem imela s plesnimi nastop. In Eva se ni strinjala, saj se je bala, da nas bodo vrgli iz stanovanja, če me lastniki dobijo (živele smo namreč v 2.nadstropju v hiši nad starejšim parom, ki je oddajal stanovanje, prepovedani pa so nam bili moški obiski). Povedala sem ji, da bom sama prevzela odgovornost, če me dobijo, toda ona je še vedno prostestirala. In ker sem bila jaz odločena, da pride moj tip k meni, je ona vse izblebetala svoji ljubi mamici, ki me je potem takoj poklicala in mi po telefonu grozila in me prepričevala, da ne smem narediti tega, da bo prišla ona v Ljubljano in take. In potem sem ji od jeze rekla, da naj kar pride in ji odložila slušalko. Ampak ker ni dosegla svojega cilja, je klicala še mojo mamo!!! V glavnem, na koncu jaz fanta nisem pripeljala v stanovanje, z Evo se pa tudi nisem hotela več pogovarjati, saj je izdala moje prijateljstvo. Ona se je sicer nekaj trudila in me pozdravljala in se skušala pogovarjati z mano, jaz pa sem se na njene besede odzivala le z molkom. In potem se je nekega dne kar odselila. Ni se poslovila ne od mene ne od ostalih dveh cimer. In od takrat si ne rečeva niti ˝a˝, tudi če se skoraj zaletiva.
No, tistega dne sem jo videla le za sekundo, ko je vstopila na eno izmed trol. Spet se nisva pozdravili in moram povedati, da mi ni bilo vseeno, čeprav se še vedno ne počutim niti malo kriva za to, da sva skregani. Velikokrat tudi sanjam, da sva spet prijateljici, da se vsaj pozdraviva in vprašava kako kaj. Včasih mi je žal, da se je zgodilo, kar se je, potem pa pomislim malo globje...
Če se ne bi skregala z Evo in če ne bi šla tudi druga cimra živet drugam (tako sva ostali le dve in sva zato iskali dve novi cimri), ne bi nikoli spoznala Katje in Mateje. Onidve sta se namreč odzvali na najin oglas in takoj od začetka smo se ujele in postale prave prijateljice. Drugo leto smo se skupaj preselile v drugo stanovanje (kamor smo lahko vozile kogarkoli ;) ) in naše prijateljstvo se je le še bolj razvilo. Prijateljice smo še danes kljub temu, da smo z različnih koncev Slovenije. S Katjo in ostalo druščino smo bili letos skupaj za novo leto v Pragi, še vedno skupaj hodimo na kosila, si kupujemo darila za rojstne dneve, skupaj žuramo, se pogovarjamo po msn-ju ali preko gmaila in si tudi zaupamo najbolj sočne dogodke iz našega seksualnega življenja.
In če tako razmišljam, sem vesela, da se je zgodilo, kar se je, da mi je usoda pripeljala super prijateljici, brez katerih si danes ne predstavljam več svojega življenja... In takrat si rečem le: Hvala Eva.

P.S.: Seveda pa ne bi imela nič proti tudi, če bi usoda poskrbela, da sva tudi z Evo spet na ˝oj˝ ;).