~KO SE JE POTREBNO ODLOČITI...~

Joj, to življenje je res lepo... Samo zna biti pa tudi težko... Sploh kar se tiče odločitev. In jaz sem včasih takooo zelooooooo neodločna oseba. Začne se s tem, da v trgovini zagledam lepe sandalčke in probam številko 39 in potem še 4o in ne vem, katera mi je bolj prav. In potem stojim 100 let pred ogledalom in se gledam in merim in težim kolegici in še vedno gledam... Potem vprašam še prodajalko, kaj misli. In potem se še malo gledam. In po 100 letih celo kupim. In potem se še doma sprašujem, če sem prav izbrala. Ma katastrofa! Isto je na kosilu. Kljub temu, da sem lačna za umret, se včasih ne znam odločiti. Pica ali zelenjavni riž? Ali mi bolj diši mesna lazanja? Joooj, kaj pa če bi gratinirano polento s šampinjoni? Na koncu grem že sama sebi na živce! No, vsaj v mehiški vedno vem, kaj bom jedla :). No, ma dobro, to so še majhne odločitve... Kaj pa kar se tiče velikih stvari? Naj povem en primer... Vedno sem govorila, da jaz ne bom šla na Erasmus izmenjavo, pa čeprav bi mi to še kako prav prišlo, saj študiram jezik. No in potem pride leto 2007, malo težav na faksu, profesorica mi svetuj naj grem, tudi sama ugotovim, da bi mogla iti, saj je to enkratna priložnost (Erasmus štipendije namreč ne dobiš pri 50 :) ). No in sem se celo prijavila in tako presenetila vse bližnje, še najbolj pa sebe! In zdaj me spet meče. Trenutno imava z ljubim super obdobje (tok, tok) in se fuuuuuul štekava in v takšnih obdobjih mi je najtežje. Strah me je it v drugo državo za 4 mesece! Bojim se namreč, da bo za enega od naju začelo veljati: Daleč od oči, daleč od srca. Tega pa nočem, saj mi najina veza pomeni več kot bodoča kariera! In profesorica sem lahko tudi brez te izmenjave. No, čeprav bom verjetno boljša profesorica, če bom poznala tudi kulturo, civilizacijo... Eh, ne vem, me prav zanima, kaj se bom potem odločila... Upam, da bom dovolj pogumna, da bom šla in naredila nekaj zase. Zraven pa dala še najino zvezo na preizkušnjo... Ja, odločati se ni lahko, ampak se je potrebno, saj je to del našega vsakdanjika.

~LJUBEZENSKE KRIZE~

Današnji blog sem se odločila napisati zato, ker ugotavljam, da je kriz med pari vse več in več. Na vsakem koraku namreč naletim na dekleta, ki trpijo, ki ne vejo kaj narediti s svojo zvezo, ki si želijo zvezo rešiti, pa ne vejo kako, ki se trudijo, da bi oživile metuljčke v trebuhu, da bi v zvezo vnesle novo svežino, novo zaljubljenost, ki se trudijo pregnati morebitno rutino, itd. In vse bolj in bolj se sprašujem: Ali je to pojav sodobnega časa? So poznali takšne krize tudi naši starši in stari starši, pa se je manj govorilo o tem? So mogoče včasih ljudje znali več potrpeti in niso iskali takšne popolnosti, kot jo iščemo danes? Težka vprašanja, a ne? In na njih vam na žalost ne znam odgovoriti, saj sem tudi sama ena izmed deklet, ki ima s svojim fantom občasne krize. Včasih se skregava za brez veze in greva hitro čez nesporazume, toda imela sva tudi težke krize (vsaj za moje pojme, moj dragi namreč jemlje vse bolj na izi in ni tako občutljiv kot jaz), ko sem mislila, da naju drži skupaj le še ena nitka, ki jo bo že manjša sapica utrgala. Toda zaenkrat te sapice še ni bilo ;). In upam, da je tudi ne bo, saj si res želim, da najina zveza uspe, da traja... Da traja za vedno, če je le možno, saj svojega fanta ljubim! Vem, da je ta moja želja mogoče neuresničljiva, saj naj bi živeli v času, ko nam na vsako obdobje ˝paše˝ določena oseba, ki nas dopolnjuje in ko je tega sožitja konec, naj bi šli naprej in našli drugo sorodno dušo. Toda jaz še vedno slepo verjamem v ljubezen za vedno in to z enim osebkom, pa naj to zveni to še tako naivno in pocukrano :).
No kakorkoli, to objavo posvečam vsem puncam, ki se trenutno počutijo nesrečne, žalostne, neljubljene, potrte, osamljene, zmedene, negotove in izmučene od dolgega razmišljanja, kaj narediti, da se odnos v zvezi izboljša ali pa razmišljajo celo v smeri, da zaključijo trenutno ljubezensko zgodbo. Vedite, da niste same, da nas je veliko, ki imamo občasne dvome, ki nas je občasno strah prihodnosti, a še vedno vztrajamo... v imenu ljubezni ;).

P.s.: Pogovor s prijateljicami zelo pomaga ;).
P.s.2: Fantje (če sploh kateri bere), oprostite za diskriminacijo, ampak imam večino ženskih prijateljic s takšnimi problemi, zato sem post posvetila njim ;).

~ BIG BROTHER VAS GLEDAAAAAAA~

Končno sem ga spet dočakala... njegaaaa... ta velikegaaaa... BIG BROTHER-jaaa! Jeeeeee :).
Ok, tudi če je bil ta uvodni stavek bolj podoben vriskanju in piskanju voditeljice našega slovenskega Velikega Brata, Nine Osenar, moram priznati in z veseljem priznavam: Obožujem šov Big Brother!!! In ko se začne, vedno skoraj enako piskam in vriskam in skačem od veselja in radovednosti kot Nina Osenar. Ja, ja, kar ubijte me sedaj vi, vi, ki ga ne gledate, vi, ki ga sovražite, vi, ki mislite, da je ta šov samo za bedake prve klase, ki nimajo kaj drugega za delati in zato gledajo to sranje!!! Lahko me tudi poskušate prepričati, da je to najbolj beden šov vseh časov, da so noter sami debili, da je vse preveč primitivno in podvrženo seksu, da je voditeljica piskajoča, odvratna, samovšečna, kurasta in da že zaradi nje ne smem gledati te oddaje. In če vam ne uspe z besedami, me lahko tudi mučite hehe :), ampak ne boste spremenili mojega mišljenja, ker jaz OBOŽUJEM resničnostne šove in konec in pika. Mogoče me boste potem obtoževali, da sem potem očitna voajerka, da uživam gledati kako ljudje seksajo, kakajo, se prepirajo, jejo, jokajo in se smejejo in nič nimam proti vašim obtožbam. Takšna pač sem. Mogoče me pa kot bodočo sociologinjo kulture zanima dogajanje v resničnostnih šovih tudi z drugih vidikov in ne le s prvotnega vidika. Mogoče vidim v tej oddaji tudi odraz današnje družbe in še mnogo več in zato z zanimanjem spremljam vse to dogajanje. Kaj boste pa rekli na to, vi intelektualci, ki tega ne gledate, potem pa vseeno o tej oddaji veste več kot najzvestejši oboževalec? Ena takšnih intelektualk je tudi Jerca Legan, antropologinja. Ona je (že nekaj časa nazaj) obtožila vse gledalce resničnostnih oddaj, da spremljajo te oddaje zato, ker v življenju nimajo kaj drugega početi in da so ti ljudje večinoma nižjega sloja. Intelektualcem in nasploh ljudjem višjega sloja naj bi bilo namreč pod častjo gledati takšne primitivne oddaje, saj imajo bolj pomembne stvari za delati ali pa gledati. Pa ja!!! Očitno oni ne seksajo, ne hodijo na wc in niso v življenju pogledali še enega porniča, saj je tudi to izguba časa in preveč primitivno! No, kakorkoli, z njenimi besedami se absolutno ne strinjam! Poznam namreč ljudi vseh slojev in nazivov, ki spremljajo resničnostne šove. Eni jih pač gledajo zato, da lahko skritizirajo vsakega tekmovalca, drugi zato, da se sprostijo in razvedrijo, tretji iščejo v oddajah psihološke, sociološke, antropološke, biološke, vidike, itd. Vsak po svoje pač... in prav je tako!
No, za konec pa še en pozdrav: Pazite, kaj sanjate, kajti Big Brother vas gledaaaaaaaa! :))

~DRUGAČNE LJUBEZNI~

Hmmm... kaj so to drugače ljubezni? In v kakšnem smislu so te ljubezni drugačne? Pa poglejmo... Če pomislim na besedo ljubezen, najprej pomislim na par, moškega in žensko, mlada, držita se za roke, se poljubljata, smejeta in si nasploh izkazujeta ljubezen. Ja, mislim, da ima večina takšno ali pa podobno sliko pred očmi, ko sliši za to, tako pogosto izrečeno besedo. Takšno podobo pa ima večina v glavi zato, ker je takšna ljubezen najbolj običajna, ker največkrat srečamo takšne oblike ljubezni v javnosti, v medijih, povsod. Takšno ljubezen srečujemo že od malih nog, saj jo navsezadnje poosebljata tudi naša starša in naši sorodniki (vsaj tako naj bi bilo). Toda ali je ljubezen vedno le takšna ali ima tudi ˝drugačne oblike˝? Na to vprašanje lahko brez razmišljanja odgovorim pritrdilno. Takšne ljubezni namreč srečujem tudi v svojem najožjem krogu družine. Pa naj najprej definiram to ˝drugačnost˝. Ta ˝drugačnost˝ je tako poimenovana le zato, ker jo ne srečamo na vsakem koraku, ampak je v javnosti prej izjema kot pravilo. In ta drugačnost sploh nima negativnega pomena, da ne bo kdo pomislil na to... Torej tukaj govorimo o homoseksualnih ljubeznih, o svingerskih ljubeznih, o ljubeznih invalidov, o ljubeznih med starejšimi, o ljubeznih, kjer je med partnerjema velika starostna razlika, itd.


Velikokrat namreč ljudje razmišljajo, da ti ljudje ne zmorejo ljubiti ali pa da ne bi smeli ljubiti in pozabljajo, da so to prav tako ljudje kot vsi ostali, pa čeprav mogoče ne morejo hoditi ali pa čutijo ljubezen do istega spola, itd. Ljudje velikokrat razmišljajo tudi, da starejši več ne ljubijo, ampak so skupaj le še iz navade. Velikokrat je to tudi res, toda ne moremo tega trditi za vse starejše. Včasih namreč srečam kakšen starejši par, sivih las, z berglami ali brez njih na sprehodu ali pa kje drugje, držita se za roke in v očeh se jima vidi, da sta še vedno srečna... in takrat si rečem: Ljubezen lahko živi tudi v zadnjem obdobju življenja :) in upam, da jo bom tudi sama doživela.
Pa naj grem na konkretne primere... Moja teta se je zaljubila v invalida, ki se že od mladostniških let ˝fura˝ na vozičku, ker je od prometne nesreče dalje hrom na obe nogi. In od kar je z njim, se je kar razcvetela, prej namreč ni imela sreče v ljubezni...
Moj bratranec je gej, žal več o njegovem življenju ne vem, saj se zelo malo vidim z njim, ampak mislim, da je srečen, ker se je našel...
Moja druga teta je hodila s 16 let mlajšim moškim in kljub temu, da sta šla sedaj narazen, mislim, da z njuno ljubeznijo ni bilo nič narobe zaradi let, ampak prej zaradi drugih stvari...
V glavnem, hočem povedati, da je treba sprejemati tudi ljubezni, ki niso tako običajne, saj z njimi ni nič narobe, dokler se vsi udeleženci strinjajo in dokler so srečni. Kaj pa vi? Se strinjate z mano? Sprejemate tudi ˝drugačne˝ ljubezni?

~10 RAZLOGOV, ZAKAJ GA SOVRAŽIM~

Danes je tak dan, da sem spet jokala. Jokala zaradi tega, ker sem se počutila tako nemočno, tako nesrečno, tako neljubljeno. In vsega je seveda kriv moj ljubi (če si sploh zasluži to besedo). Jaz res ne razumem teh tipov! Kako mi lahko reče, da me ima rad, če pa njegova dejanja kažejo nasprotno??? V petek, ko sem prišla domov iz Ljubljane, je bil on že na poti na razgovor za službo v Koper. Ok, to štekam. No, ma potem ne da bi on prišel domov, da bi se čim prej videla, ker se nisva cel tedn! Ne, on ti gre v Italijo, malo v šoping! In seveda se je tam zamotil in je bil že večer in sva se videla le za par minut, potem pa je moral iti spat, ker je delal že ob 5h zjutraj! Ok, ma sem se sprijaznila s tem! Potem je delal u soboto cel dan in zvečer, da greva na pijačko in mi prijavi, da je zmenjen za ven!!! Sem pa čisto znorela! Sem se drla kot zmešana in ga poskušala prepričat, da ne gre, ker se drugače ne bova nič videla, ker on dela zdaj po 12-14 ur! Ma tip ni dojel in sem ga na koncu v ku*** poslala in mu preden sem šla, brcnila v avto! Pa nisem drugače tako razbijaška :). No potem sem mu še ˝sočen˝ sms poslala, da je konec in da naj me nikdar več ne kliče in da mi je žal, da mu nisem avta razbila! Me ni klical, mi je pa pisal sms-e. Res iznajdljivo! Pisal mi je seveda ful lepe sms-e in mi pihal na dušo. Včeraj sem bila na sprehodu s kolegico, ki ima malo dojenčico (tisto, kateri sem posvetila post enkrat januarja) in sem seveda jaz vozila voziček. In moj dragi seveda takoj vse izve in mi je pisal, da čuje, da sem mamica, da furam voziček, da bom najlepša mamica in da bo ful lepo živet z mano, da si misli, da bova ful srečna, itd., itd. Seveda sem mu trmarila nazaj in ga ˝zabijala˝ in se smilila sama sebi. No, danes sva se potem videla za nekaj minut preden je šel delat in sem mu spet poskušala dopovedati, kaj me moti, ma on trmari po svoje. No, moram priznat, da mi ga je bilo kljub vsemu lepo videt. Joj, kaj dela ta ljubezen! Včasih se mi zdi, da bi lahko po meni hodil, pa bi mu vse odpustila! Res sem šibka, kar se ljubezni tiče! In se včasih jezim sama nase zaradi tega!!! Ker drugače se imam za močno osebo...
No in ko mi je tako hudo, se spomnem na romantično komedijo 10 razlogov zakaj te sovražim... Pa bom zdaj napisala, zakaj vse ga znam ˝sovražit˝ :):
1. Ker mu povem kaj me moti, pa vseeno to še ponavlja in ponavlja...
2. Ker je pravi zaspanec in bi najraje prespal življenje in se tudi na račun tega kdaj manj vidiva. Ali pa ko sva na morju in ga morm zvabit s postelje z zajtrkom, ker drugače ne bi videla plaže (še najbolje je, če imava polpenzion in more vstat, če hoče jest :)) ).
3. Ker vedno reče, kar mu pade na pamet in mi s tem kdaj naredi sramoto.
4. Ker vedno misli, da je najbolj pameten na svetu, grrr (kako, če sem pa jaz haha :) ).
5. Ker vozi prehitro ali pa prepočasi (čeprav se popravlja v zadnjem času, tok tok).
6. Ker zalo rad zamuja in je prava ˝prtula˝.
7. Ker zna bit zelo naporen včasih.
8. Ker je včasih pravi mali razvajenec.
9. Ker prehitro vzkipi, potem mu je pa žal (namesto, da bi malo premislil prej).
10. Ker je zadosti pameten, pa tega nič ne izkoristi.

Pa še ena najina slikica(iz Tunizije), ko ga nism ˝sovražila˝ :) in v upanju, da bova čim prej spet ok...

~ TUDI ˝POPOLNI˝ SO NEPOPOLNI...~

Ja, ja, tudi bogati in slavni in od vseh strani občudovani ljudje ne morejo uiti silam narave, kar pomeni, da imajo tudi oni (kljub vsem trenerjem, svetovalcem, stilistom, vizažistom, frizerjem, plastičnim kirurgom ...), tako kot vsi navadni smrtniki, celulit, mozoljčke, podočnjake, včasih slabo frizuro, občasno grozen make-up, odvečne kilograme in ˝šlaufke˝ ali pa so preveč shirani. Aja, pa ne boste verjeli, tudi starajo se! ;)
Občasno dobim na mail tudi kakšno njihovo nepopolno fotografijo in takrat se počutim bolje, pa naj to zveni še tako bedno. Zakaj? Zato, ker mediji večinoma objavljajo njihove ˝popolne˝ fotografije in potem tudi mene obsede ta ˝popolnost˝. Tudi jaz bi bila rada tako lepa, brez pomarančaste kože, brez podočnjakov, vedno brezhibno urejena, čeprav je vse to v bistvu nerealno. In zakaj si potem to želimo? Zato, ker se že od malih nog srečujemo le s takšnimi fotografijami, ki so računalniško obdelane, retuširane, skratka popolne. In pozabimo, da taka popolnost sploh ne obstaja, ampak je le produkt računalniških programov za fotomontažo! Mislim, da bi morali vsi mediji začeti objavljati tudi realne fotografije in prva kozmetična hiša, ki je naredila velik korak je bila seveda Dove! V upanju, da se ji bodo pridružile tudi druge korporacije in mediji in bo tako manj zakompleksanih, bulimičnih in anoreksičnih deklet in fantov, ˝limam˝ naslednje fotografije:

Britney Spears: z in brez celulita

Tara Reid: z naravnim in retuširanim trebuščkom

Eva Langoria- popolnoma naravna in popolno naličena

Sharon Stone- popolna polt in malo manj popolna polt




















Pierce Brosnan- mlad in malo starejši




























Dove in njihova kampanja resnične lepote

~ŽIVETI KOT BREZDOMEC~

Kot vedno, sem tudi tokratno idejo za pisanje bloga, dobila čisto spontano, brez da bi vedela, da bom kdaj pisala o tem. V petek sem šla, po dolgem času, na glavno železniško postajo v Ljubljani. Ker sem v četrtek zvečer še delala, sem bila prisiljena iti domov spet v petek, le da je bil ta petek nekaj posebnega. Bil je petek, 8.februarja, datum, ki ga Slovenci poznamo kot slovenski kulturni praznik, praznik, ko se spomnemo na Franceta Prešerna, našega največjega pesnika. No in ker je bil ta petek dela prost dan (no vsaj za večino delavcev), so tudi vlaki vozili po prazničnem voznem redu, kar pomeni, da sem morala na IC (Inter City) vlak, ki pa pelje le iz glavne železniške postaje (drugače grem na vlak na postaji Tivoli). No in ko sem prišla na železniško postajo, sem šla kupit karto za vlak in prva stvar, ki sem jo opazila (pa tudi slišala) so bili brezdomci, ki so ležali po tleh in spali. Bili so trije: 2 moška in ena ženska, ki je tako na glas smrčala, da se tega žalostnega prizora res ni dalo spregledati. In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi potem o tem razmišljala še zelo dolgo časa. In zato sem se tudi odločila, da o tej tematiki napišem nekaj besed tudi na svojem blogu.
Vem, da je bilo o brezdomcih povedanega že veliko, toda meni se zdi, da še vedno premalo in da ima večina ljudi tudi napačno mnenje o brezdomcih. Večina ljudi reče le: ˝Ja zakaj pa ne grejo delat? Zakaj pa si kupujejo alkohol, če še za kruh nimajo?˝ Toda situacija ni tako enostavna. Vsi dobro vemo, da je službo kar težko najti, kako jo naj torej najde nekdo, ki nima urejenega niti stalnega bivališča, ki nima niti svojega bančnega računa??? In alkohol... vem, da se rešitve ne najde v alkoholu, toda vsi vemo, da alkohol greje in da nam pomaga pozabiti (vsaj začasno) skrbi, tako da mislim, da res nismo na mestu, da sodimo. Navsezadnje smo Slovenci znani kot veliki pivci in verjetno niso brezdomci tisti, ki pretirano višajo kritično številko alkoholikov v Sloveniji.
In kako je biti brezdomec? Si kdaj zastavite to vprašanje? No, jaz sem si ga. Si predstavljate kako bi bilo živeti brez strehe nad glavo, kako bi bilo ne vedeti kje boš zvečer zaspal, ne vedeti kaj in če boš jedel? In kako je biti odvisen od dobrote drugih ljudi, kako je biti odvisen od vremena? Mislim, da so to zelo težke stvari. In najhujše je, da veliko brezdomcev ni samih krivih, da so se znašli na cesti, ampak so imeli veliko nesrečo v življenju.
Lep primer slednjega je Marko Kepa, brezdomec, ki je svojo zgodbo zaupal bralcem časopisa brezdomcev z naslovom Kralji ulice (vir: Kralji ulice, marec 2006):

Bil sem mlad fant vesel in rad sem lepe pesmi pel..., vendar v življenju ni vedno tako, kot si človek želi. Moja zgodba o tem, kako sem končal na ulici, se bo zdela večini ljudi precej podobna ostalim zgodbam ljudi, ki so končali na robu družbe, zato jo preberite in presodite, ali je temu tako. Ne iščem sočutja ali lažnega pomilovanja, lahko pa se marsikdo iz moje zgodbe marsičesa nauči. Že moje otroštvo ni bilo posejano z rožicami, kot je bilo večini mojim sovrstnikom, ki so brezskrbno tekali za žogo in užili vse radosti otroštva ter se vrnili zvečer v zavetje družine, kjer jih je čakala topla postelja. Do šestega leta starosti, ko mi je umrla stara mama, sem živel pri njej in užil vsaj nekaj radosti otroštva, za katerega sem bil kasneje prikrajšan. Čeprav me je imela mama zelo rada, si me ni mogla privoščiti in me je dala po smrti stare mame v rejništvo. Čeprav mi, razen starševske ljubezni, ni nič manjkalo in sem se z rejniki dobro razumel, se je tudi to končalo, ko sem končal osnovno šolo. Pri 17-ih letih, ko večina fantov že teka za puncami in uživa v vseh radostih mladostne razposajenosti, se je začela moja življenjska pot, po kateri hodim še danes. Namesto da bi hodil v šolo, sem moral skrbeti za lastno preživetje. Zaposlil sem se na farmi, kjer so me izkoriščali dan in noč. Najtežje delo so naprtili meni, na koncu pa vseeno ni bilo dobro opravljeno. Za vse‚ kar je bilo narobe, sem bil vedno kriv jaz. Plača, ki sem jo dobil na koncu meseca, ni bila niti tolikšna, da bi si kot mlad fant lahko privoščil kakšen priboljšek vsaj enkrat na mesec. Po pol leta službovanja na farmi, kjer sem noč in dan smrdel po živini, sem si poiskal drugo službo, in to v tovarni. Začutil sem veliko olajšanje. Razlika je bila kot dan in noč. Delal sem v izmenah, vendar samo po osem ur v primerjavi s farmo, kjer ni bilo nobenega urnika in sem moral biti vedno na razpolago. Ko sem končal službo, sem imel čas zase in za svoje potrebe. Stanoval sem v samskem domu, kjer mi tudi ni nič manjkalo. Tukaj sem bil zaposlen približno tri leta, ker pa sem bil bolj ambiciozen, sem iskal še boljšo priložnost za delo. Ker imam dokončano samo osnovno šolo, sem se zavedal, da me boljša služba ne čaka nikjer. Vendar pa se v življenju včasih obrne tudi na boljše in to v trenutku, ko človek tega ne pričakuje. Tako me je sreča še enkrat obiskala. Prijatelj mi je našel službo, ki je bila boljša od prejšnje. Prvič v življenju sem bil gospodar nad svojim življenjem. Imel sem plačo, s katero sem bil zadovoljen in lahko sem si privoščil malo več kot le eno pizzo na mesec, pa še kaj mi je ostalo. Tam sem ostal šest let in verjetno bi bil še sedaj tam, če ne bi bila človeška zloba, ki je tako značilna prav za Slovenijo in večino njenih prebivalcev, močnejša od dobrote, solidarnosti in pomoči sočloveku, ki jo kronično primanjkuje, še posebno odkar je naša preljuba Slovenija samostojna. Nekega dne, ko sem bil na malici s sodelavci in smo si privoščili po obilnem obroku eno pivo, nas je videl naš sodelavec in zatožil šefom. Tako smo zaradi 1 steklenice hmeljevega soka vsi ostali brez službe. Ker je bila služba vezana tudi na stanovanje (stanoval sem v samskem domu), sem ostal tudi brez tega. Tako sem se prvič v življenju znašel na ulici brez vsega— brez denarja, stanovanja in brez dela. Ker si nisem znal drugače pomagati, sem začel živeti tako, kot živijo ostali brezdomci (klošarji) — začel sem beračiti in prosjačiti za denar, da sem si lahko kupil kakšen sendvič, cigarete, pa tudi pijačo. Po dveh letih takega življenja me je prijatelj vzel k sebi v stanovanje. Tam sem bil približno tri leta, kjer sem za protiuslugo opravljal razna hišna dela. Naslednjih šest let sem delal na neki kmetiji razna priložnostna dela ZASTONJ oz. za golaž, vampe, itd... Vse, kar so naredili zame na tej kmetiji, je bilo to, da so me zdravstveno zavarovali in mi zagotovili uradno prebivališče. Od takrat naprej sem na ulici in tu kraljujem po cele dneve v upanju, da si bom še kdaj našel službo, ustvaril družino in prišel do strehe nad glavo, od koder me ne bo mogel vreči na cesto nihče. Službo si iščem že kar nekaj časa, pa tudi na Zavod za zaposlovanje se javljam vsake tri mesece in upam, da bo še kdaj posijal kakšen žarek sreče, ki bo v celoti spremenil potek mojega življenja. Sedaj preživljam noči v Zavetišču za brezdomce na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je poskrbljeno za toplo posteljo, obleko, obutev in hrano, in kjer nam uslužbenci zavetišča nudijo res vse tisto, kar nujno potrebujemo za preživetje, če se seveda držimo pravil, ki so predpisana za normalno delovanje vsake take ustanove. Upam, da niste imeli take življenjske poti kot jaz in da nikoli ne boste šli ali se znašli na poti, kakršna je moja. Želim si, da ne bi gledali na nas brezdomce kot na izmečke na robu prepada družbe, ampak na ljudi, ki se mogoče v življenju niso znašli najbolje ali pa jih je usoda pripeljala v situacijo, kakršna je. Skratka, smo ljudje, ki smo potrebni pomoči, da se izkopljemo iz bede, ne pa usmiljenja ali celo preziranja in zaničevanja. Zato— pomagajte nam!

To je le ena izmed zgodb, ki jih pišejo in so jih napisali brezdomci v svojem časopisu, kjer imajo končno možnost, da povejo kako in zakaj so pristali na cesti, da izlijejo svoja čustva na papir in mogočejo celo najdejo dobro dušo, ki jim bo zmožna pomagati. Upam, da je ta življenjska pripoved komu odprla oči oziroma se bo začel, s pomočjo te zgodbe, zavedati, da situacija tudi kar se tiče brezdomcev ni vedno črno- bela. In če vas sredi mesta ustavi simpatičen brezdomec, ki vam ponuja časopis Kralji ulice, ga le kupite, saj se notri najdejo zanimive zgodbe, ki jih ni mogoče prebrati skorajda nikjer (pa še njemu boste pomagali, saj dobi polovico denarja od prodaje). Za več zgodb pa lahko kliknete tudi na stran časopisa: http://www.kraljiulice.org/. Pa še en optimističen citat za konec (vir: Kralji ulice, januar 2007):

Vse se enkrat začne, vse se enkrat konča. Kot se bo moja beda, upam, čim prej končala in bom končno normalno zaživel. Ker tkole mi res ne gre več živet in trpet. Moram ven iz tega začaranega kroga, ki se skoz, sam vedno hitreje, vrti. Moram teli bedi narest konec enkrat za vse veke vekov konec. Počasi mi že dopizduje, sam še tista kaplja čez rob mojih živcev, pa se bom rešil tega pogubnega prekletstva. Pol pa bom lepo normalno zaživel, dobesedno zaživel, kot da bi se ponovno rodil. To bo veselje v moji sedaj žalostni glavi. To bo iskreno veselje in komaj čakam, da nastopi ta dan. Dan, ko bom očiščen in rešen. Vse se da, če se hoče. (Damjan Bitenc)

Pa še en vic (vir: Kralji ulice, junij 2005), saj bi bil greh, da ga ne prilepim sem, saj kaže na to, da brezdomci kljub svoji težki situaciji ne ostanejo brez humorja:

Dva klošarja, Jure in Bogdan, sedita v parku na klopici in sanjarita:
Jure Bogdanu: ‘Ti, kaj bi naredil z denarjem, če bi zadel na loteriji glavni dobitek?’
Bogdan po krajšem premisleku: ‘Ej … vse klopce po Ljubljani bi dal oblazinit!’